Piše: Marija Švajncer
Slovenski skladatelj, cineast in esejist Mitja Reichenberg je pri Kulturnem centru Maribor v zbirki Poslušajmo filme objavil novo knjigo z zgovornim naslovom Drama, grozljivka, komedija vestern, 1. del, Filmski žanri (2019). Grafično zasnovo je pripravil Peter Dobaj, oblikovanje in prelom Romeo Štrakl, grafično zasnovo naslovnice, na kateri je prikazan prizor iz filma Veliki rop poštnega vlaka (The Great Train Robbery, 1903), pa Žiga Valetič.
Knjiga je razdeljena na poglavja Uvod, Drama, Grozljivka, Komedija in Vestern. Dodani so seznami žanrskih skladateljev, filmov in fotomateriala, Viri in literatura ter zapis O avtorju izpod peresa slovenskega muzikologa dr. Franca Križnarja.
Dr. Mitja Reichenberg je velik poznavalec filmske ustvarjalnosti, filma kot sedme umetnosti in filmske glasbe. V knjigi na kratko povzema tudi vsebine posameznih filmov in pri tem ne razkriva konca ali razpleta, tako da pri bodočih gledalkah in gledalcih ohrani zanimanje zanje, vzbudi željo po ogledu ali tiste, ki so filme že videli, povabi k vnovičnemu uživanju. Zakaj pa ne? K velikim umetninam se je treba vedno znova vračati.
Avtor natančno analizira partiture, z izbranimi, esejistično in literarno obarvanimi, vendar strokovno neoporečnimi besedami opisuje glasbene izrazne možnosti, ponuja zakladnico podatkov ter napotuje k ogledu filmov in poslušanju kakovostne glasbe. Ne gre samo za njegovo pisanje, ki kaže na vsestransko podkovanega teoretika in skladatelja, torej tudi praktika, temveč za posebno piščevo navdušenje, zadovoljstvo ob spremljanju umetniških del, predajanje glasbi in spodbujanje k temu, da bi čim več ljudi doumelo in občutilo globino, sporočilnost in zvočno podobo filma kot umetnosti. Mitja Reichenberg nam z bogatim besediščem in v izbranem slogu pričara skladnost, zlitje in ubranost tistega, kar je prikazano na platnu, in glasbe. Glasba zanj ni samo dopolnilo filma, pač pa ima samostojno govorico, prepričljivo zvočnost, enakovredno vlogo, včasih že skoraj osamosvojeno, in nekaj, kar napravi naše življenje lepo, prijetno, smiselno in osrečujoče. Če zveni v grozljivki, seveda igra še drugačno vlogo in prikazuje posebno razsežnost; zvok in glasba namreč v njej dobita odločilno dimenzijo groznega, grozljivega in morečega vzdušja. Divjina in skrivnosti iz preteklosti na primer na površje naplavijo nepredstavljivo človeško zlo, ki ne pozna ljubezni in usmiljena, navaja avtor.
Reichenberg svoja spoznanja utemeljuje z vednostjo, klasično in vsestransko izobrazbo – tako glasbeno, literarno kot tudi filozofsko. Pri definicijah in etimoloških vidikih večkrat izhaja iz antike in pri tem odkriva nepretrganost nekaterih dejstev, pojavov in spoznanj. V svojem pisanju je tudi kritičen, vendar vedno ohranja dobronamernost in umirjeno, včasih pa tudi duhovito vabi k predajanju umetniškim dosežkom. Ne pozabimo, da je tudi sam uveljavljeni skladatelj, zato je njegov odnos do glasbe čisto drugačen od zgolj teoretiziranja in hladne analize, ki naj bi vodila v brezosebno sintezo.
Ker je privrženec intelektualnega humorja, zavrača prostaški in vulgarni humor, ceneno barbarstvo, primitivizem in mentalno omejenost. Vse to po njegovem mnenju ni prav nič smešno, žal pa vse prevečkrat videno v današnjih komedijah. Vrne se h klasičnemu Eseju o smehu (Le Rire, 1900) francoskega filozofa judovskega rodu Henrija Bergsona ter se zamisli nad ponavljanjem, inverzijo in interferenco, pač tistim, kar naj bi občinstvo spravljalo v smeh. Premišljuje tudi o situacijski komiki. Pri skladanju glasbe za komedije se je najbolje držati ideje, da je manj več, svetuje pisec in skladatelj.
Pri obravnavi vesterna opozarja na invazivno kolonializacijo evropskih belcev in genocid nad prvotnimi prebivalci Amerike. Njena zgodovina je pravzaprav precej žalosten potek pobojev in iztrebljanja tamkajšnjega avtohtonega prebivalstva, zapiše Reichenberg, vendar pa je v nekaterih vesternih obujena tudi saga o prijateljstvu in pravičnosti, prav tega pa je v današnjem svetu vse manj, pripomni pisec in omeni tudi trenutek kontemplacije med življenjem, naravo in ljubeznijo, ki ne izbira ne kraja in ne časa.
Razmišlja o predvajanju in izvirni uresničitvi glasbe v filmu. Na filmskem platnu je glede tega veliko možnosti, saj je mogoče izbrati in uporabiti klasično glasbo, citirati odlomke iz znanih glasbenih umetnin, jih kombinirati z izvirno komponirano glasbo, se domisliti popolnoma novih partitur, predvajati znane popevke, zimzelene melodije, jazzovsko glasbo ali v filme prenesti še kaj drugega, tudi atonalno glasbo. Avtor razkriva vpliv glasbe na čustva in doživljanje gledalk in gledalcev (tudi sam za osebe uporablja ženski in moški spol). Pravi, da je glasba tista najširša dimenzija, ki neposredno nagovori emotivno doživljanje iluzij na velikem platnu. Pomen ima tudi sodobna glasbena govorica, ki ponuja zvočne odtenke, včasih prepletene z zvočnimi učinki, in potemtakem skoraj eksperimentalno glasbo. V sedmi umetnosti se lahko zgodi katarza, ki pokaže zrcalo izpraznjenosti današnjega človeka, izgubljenega nekje med tesnobo, strahom in negotovostjo. Glasbi prisluhnemo, vendar pa je o njej treba tudi premišljevati, meni Mitja Reichenberg, in doda, da se je v partituri mogoče prikloniti melodiji, ki povezuje in združuje ljudi v usode ljubezni.
V knjigi Drama, grozljivka, komedija, vestern, Filmski žanri se Mitja Reichenberg pokloni velikemu mojstru filmske in druge glasbe, italijanskemu skladatelju Enniu Morriconeju. Ko je pisal svojo knjigo, je bil glasbeni genij še živ, zdaj je pisanje postalo spomin nanj, spomenik nepozabni veličini in tudi neke vrste tolažba za nas, ki žalujemo za njim in se mu hkrati zahvaljujemo za mogočnost, moč in izvirnost njegove glasbe. Reichenberg ga imenuje legenda kinematografije in svetovne filmske glasbe, saj je njegov filmski opus, kot pravi, več kot neverjeten. Ponujal je paleto globokih in doživetih tonov, takih, ki so spregovorili o strasti do glasbe in strasti glasbe same. Filmska glasba je pri njem postala del elementa pripovedi, hkrati pa samostojna prvina, ki je ponotranjila vsebino in ohranila glasbeno obliko. Morricone je brez dvoma komponist tega formata, kar dokazuje tudi njegov veličasten opus; njegova partitura je lepa in preprosto odkrita, med drugim vrednoti pisec knjige.
Reichenberg ne pozabi tudi na skladateljice filmske glasbe ter poudari njihovo pomembnost in enakovrednost s skladatelji. Predmet odlične in zelo bralne avtorjeve razčlembe so predvsem ameriški filmi (ta produkcija je pač najmočnejša, denarno dobro podprta in odmevna), zaustavi pa se tudi pri nekaterih angleških, italijanskih, francoskih, skandinavskih in drugih filmih ter prisluhne ubranim zvokom v njih.
Dr. Franc Križnar avtorja predstavi kot skladatelja, glasbenega, filmskega in televizijskega producenta, doktorja socioloških znanosti in univerzitetnega predavatelja ter opiše njegovo karierno pot. Omeni tudi to, da kot pianist igra pri nemih filmih in spremlja dogajanje v njih. Napisal je več kot sto izvirnih znanstvenih člankov, trideset knjig o glasbi in filmu ter dvojno zgoščenko s pesmimi za otroške zbore.
Marija Švajncer