Piše: Matej Krajnc

“Otiš’o Lima!” To so bile prve besede, ki so mi padle na pamet, ko sem slišal, da je preminul Rajko Dujmić. Bile so besede obžalovanja, izpetega soundtracka zgodnjih let, ki ga je preživljala ne zgolj moja generacija, pač pa, si upam trditi, še precej generacij za mojo. Zato bo tole oseben zapis, ne faktografska uspavanka. Moka, Lima, Zec, Marinko in Đurđica so bili namreč moj prvi bend; pred Beatli, pred Every East, ki sem jih posvojil, pred Agencijo in pred Sužnji. In Dujmićeve pesmi so bile tiste, ki so ga vkopale v neizbris spomina. Vsaj zame z Đurđičinim, ne Sanjinim vokalom.

Lime nisem poznal osebno; nekoč sem ga bežno srečal v celjski hali Golovec, a to ni bilo poznanstvo kot denimo z Oliverjem ali Arsenom. Zadnja leta sem bral vse mogoče reči, a nisem hotel, da mi odbistrijo pogled na pesmi. Spominjam se zgodnjih dni v vzhodnem predmestju Celja, nasproti zdajšnjega Planeta TUŠ, ko se zbujam ob zvokih Prokofjeva in Tereze. Peter in volk in Larina pesem. Nato Mojca Pokrajculja. Erazem in potepuh, prežgani glas Dareta Ulage v Pesjanu. Nato Armstrong. Čolić z mogočno pesmijo o Titu. Vicky Leandros. La poupée, le prince et la maison. Nato popoldnevi v taisti sobi, ko mama in oče plešeta na Diridondo. In nato, pri petih letih, Čuješ li me, jel’ ti drago, pesem Lime in Pope, ki je morda najbolj zaznamovala moja leta na Spodnji Hudinji. “Je to pesem o stricu Dragotu?” sem spraševal starše. “Ne, moraš poslušat še naslednjo vrstico: ti je všeč, da me mučiš, da te ni?” In na strani B Pomorska večer z vetrom, ki mi je vedno vzbujal tesnobo in mi jo še danes. Na naslovnici Đurđica s čevlji, kakršne je nosila mamina sestra … in s podobno frizuro. “Zakaj pa teta Erna poje čuješ li me?”

Druga anekdota: leto 1984, Split. Pesem, ki je najprej nisem prav dobro zaznal. Nato kratke počitnice pri mamini sestrični in poslušanje festivalske kasete: “Plovi mjesec iznad grada …” Spet Lima in Popa. Mamina sestrična bi bila letos stara 101 leto, živela je do šestindevetdesetega. Njene kasete so kdo ve kje. Jebat ga. Vsakič, ko slišim Skitnico, se, prevajalec rockerskih pesnikov, nasmehnem. Tako je bilo tudi danes, ko me prijatelj vpraša: verjetno si se takrat, čeprav še rosno mlad, tako kot mi vsi, zmrdoval nad lahkimi notami? Ne, sem mu odgovoril. Nisem. Dandanes ob sodobni pop ponudbi zvenijo kot vrhunska poezija. Pope je itak bil certificiran, s knjigo.

Tretja anekdota: preselili smo se v zahodni del mesta. Sosedje čez križišče so prali avto, v garaži radio, iz njega E, moj Saša! Đurđičin glas, čeprav bo kmalu zapustila bend. In potem Šu šu. Prišla je Sanja, ki je bend pomladila in mu dodala še nekaj lahkotnosti. A nato Milena, ki jo je pel Lima, in je imela približno isti učinek kot nekoč Tonka ali Pomorska večer. Tesnoba. In spomin na teto iz Poljčan, kamor po očetovi smrti nismo nikoli več šli na obisk. Danes je nekolikanj drugače, a tesnoba ostaja, ko s soprogo poslušava te pesmi. To ni bil njen soundtrack, spoznava jih z menoj, jaz pa od določenih soundtrackov nočem bežat, vedno znova se soočam z njimi in obenem premišljujem o svoji nekdanji domovini. Ki je še vedno moja prva domovina in kjer je Rajko Dujmić napisal svoja najboljša dela. Pozneje? Post-juga? Niti ne. Moja domovina? Niti ne. Podobno kot Slovenija, najlepša si dežela. Lepa melodija, a nekako šablonska, solzava pesem, čeprav ne dvomim, da je bila napisana iskreno. A ob iskrenem sentimentu, ki ga čutimo iz Milene, Tonke, Plave košulje in še česa, zbledi. In četrta anekdota, tista, v kateri smo leta 1989 vsi držali pesti za Rivo. Čeprav nam pesem sploh ni bila všeč. Riva je zmagala in Dujmić je dokončno postal evrovizijski veteran. Za trenutek je kazalo, da bo Jugoslavija ostala skupaj. Želja, ki se ni uresničila, pa bi se lahko, če bi ljudje ne bili neumni. In to ni nostalgija, zgolj dejstvo.

V devetdesetih je bila zgodba Fosilov on in off. Sodili so v osemdeseta, v drug čas, tudi reunioni in petje na zabavah je zvenelo iz drugega časa. Že precej zgodaj je umrl Moka. Nato Đurđica. Zdaj je odšel Lima in zgodba je zaključena. Novi Fosili ostajajo eno boljših poglavij jugoslovanskega popa poznih sedemdesetih in osemdesetih tudi zato, ker zdaj dobrih poglavij popa domala ni več: bodisi so nastopači in nastopačice ali pa kloni nekakšnih resničnostnih zvezdnikov in zvezdnic, ki nas prepričujejo v vrednote razčlovečenja. Fosili so z Dujmićem na čelu veljali za jugoslovansko Abbo, a to “kloniranje” je na sebi nosilo vreden avtorski pečat. Ki je kljub pop-strukturi premogel tudi tisti kanček humanizma, ki je danes “fake”. Takrat pa ni bil, čeprav so Fosili vedno bili estradniki v najširšem pomenu te besede. Tudi Sanja ali Ja sam šef delujeta vsaj simpatično. Dandanes težko najdem kaj simpatičnega v sodobnih festivalih in na komercialnih radijskih postajah, ki nas s statistikami prepričujejo, da je prav to, kar vrtijo, to, kar želimo slišati. Ha ha ha.

“Otiš’o Lima!” Moj najljubši album Fosilov nosi naslov Nedovršene priče in Jasna Zlokić ni nikoli zares presegla svoje prve plošče. Dujmićev dotik sicer ni bil vedno čaroben, kar se je med drugim pokazalo že v osemdesetih pri nekaterih post-kalemberjevskih albumih Srebrnih kril, bil pa je dovolj čaroben, da težko preštejemo vse uspešnice, ki so ostale v spominu generacij. Zame bodo Fosili in Lima z njimi vedno del Mariborske in sobe, ki je zdaj razbita, hiše, ki nima več okenskih šip in čaka, da jo bodo milostno podrli. To je moj del zgodbe. Vi imate gotovo svojega, sploh če ste generacija iz sedemdesetih, ki ji je še bil obljubljen eldorado. A to je že druga zgodba. Počivaj v miru, Lima; ključ je še vedno ispod otirača. Z njim danes odklepamo stare gramofone.