Kaj zdaj?
Tri mame imam, pa kaj!
Ena mi jesti da, druga mi piti da,
tretja me v kamro svojo pelja!
Namaži mi hrbet, novotvorbe imam, reče.
Zame je to seveda sporno, silno odveč mi je,
mazati baburi hrbet,
če pa obstaja patronažna pomoč!
Če si ne moreš sama namazat hrbta, krota,
čemu bi ti ga jaz?
Sploh pa imam še dve mami,
ki tega od mene ne zahtevata.
Ena mi jesti da,
to je zdaj pomembno, pazite,
meni ni vedno meni,
gostiln ni več, da bi jih hvalil,
pa pride prav domača hrana. Če je zelenjava,
mi ponavadi manjka meso.
Druga mi piti da, tudi to ni od muh,
imel sem svoje obdobje,
pil sem kot žolna, od vode do špirita,
kar je prišlo na mizo, tak poklic sem imel,
trgoval sem, od tega se ti lahko
zmeša. Potem sem odkril gosti sok. Nehal
sem piti alkohol in si pokvaril želodec. Gosti
sok mi je prebil vse membrane, nekaj, česar žganica nikoli ni naredila. Malo je zapeklo, to že,
a zvijalo me nikoli ni. Natakarji so mi svetovali,
naj pijem džus.
Naravni sok.
Kot bi pil mleko izpod krave.
Krave poznam, imam izkušnje z njimi. Tretja mama me je, ko sem bil star prvih 62 let, dala v rejo.
Na kmetijo.
Prvi dve nista imeli nič proti.
Vsaka jih je štela že vsaj 93,
lomile so se jima kosti,
grbo sta imeli,
zvit hrbet,
komajda sta še govorili,
sta pa še igrali kitaro in snemali plošče.
To moram povedati:
prva, ki mi da jesti,
je bila 12 let skrivaj poročena
s Tommyjem Collinsom,
pa nisem njegov jebeni sin, ne,
ker je bila potem še 2 meseca
z njegovim basistom,
tam je pa fasala.
Na vseh Tommyjevih ploščah
je ona igrala solo kitaro,
čeprav tega niso nikjer zapisali,
šovinistični Bakersfield,
šovinistični Nashville,
ženska ni smela igrat kitare in zaslužit!
Vsaj spodobilo se ni,
bilo je neortodoksno,
a kaj,
kaj,
kaj naj zdaj,
je pač tako, prva mama je bila kitaristka.
Druga tudi,
le da je igrala samo v živo,
v studio je niso spustili,
igrala je jazz,
najprej je bila v Original Dixieland Bandu,
tam je igrala banjo,
nato pa …
…
…
nisem si zapisal,
ušlo mi je! Jebat ga,
je že kje igrala!
Pomembno je, da sem petnajst let
živel na kmetiji.
Potem sem smel spet v mesto.
Vse tri matere so bile takrat že starejše od Metuzalema,
Mojzesa so prehitele,
podobne so bile Donu Amechu,
a on je imel gladko kožo,
za razliko od teh treh.
V reji na deželi
sem spoznal pastirice.
Nisem kazal svojih let,
tudi pivskega vampa nisem imel,
kadil sem zgolj občasno,
znal pa sem se obleči in biti šarmanten,
zelo šarmanten.
Že zgodaj zjutraj sem se
napravil v kar najlepšo obleko,
razne gube vedno poudaril tako,
da se je videlo,
da sem obdarjen,
nakar sem gledal,
kdaj bojo gnale,
oblečene v pastirske oblekice,
bolj razkrivajoče kot ne,
nikoli obute,
to se na deželi ne spodobi,
če imaš čevlje,
si malomeščan,
čevlji so za k maši,
morda za v trgovino,
za v gostilno – mogoče,
nikakor pa ne za na pašo.
Torej, gledal sem jih, ko so gnale,
v vasi možje takrat niso pastirili,
pa sem občutil nenavadno veselje,
pojdem na lov,
sem si rekel.
Šel sem za njimi,
potiho,
prihuljeno,
vsaka je imela svoj kos pašnika,
daleč vsaksebi,
ponavadi ob gozdu.
Poznal sem vse poti,
tega se naučiš,
če živiš na deželi.
Potuhnil sem se v grmovje
in jih opazoval.
Ko so poštimale čredo,
so sedle na travo,
ali nanjo kar legle,
pa privzdignile oblekico.
Najprej so s prstom segale,
kamor jim je ta zaukazal,
sprva počasi,
nato vse hitreje in hitreje,
a so se ustavile,
še preden jih je dokončno oblilo.
Potem so tja vtaknile pipec,
tega so imele vedno s seboj,
igrale so se z raznimi vejicami,
sploh nisem vedel,
da gre tja
toliko stvari.
Kombinirale so pipec in vejice,
se grabile po izbočenih površinah,
v nekem trenutku docela odvrgle oblekico,
ki jih je že stiskala,
in se zvijale na travi.
Tedaj sem pristopil,
demon iz grmovja,
vedoč, da je čas.
Hvaležno so me pogledale,
rekle so: stori nam dobro, demon,
ti si gozdni duh,
poznaš skrivnosti pastiric!
Skrivnosti sem jim razkrival levo in desno,
dokler ni sonce začelo zahajati,
včasih je prišlo tudi po pet pastiric na kup,
uprizarjali smo enodejanke,
vse, kar sem imel v sebi,
sem potrošil,
a takrat je že bil čas za zbiranje črede,
bil je čas za odhod.
Oblekli smo se,
se nasmehnili,
si pomežiknili
in se dogovorili,
da demon spet pride.
Izven delovnih ur sem se,
da bi me v vasi ne spoznale,
oblačil kot cotl,
res debilno,
primerno starosti,
vsaj tako so tam govorili,
pustil sem si strnišče,
zraslo mi je v enem dnevu,
skratka bil sem nekakšen
vaški zahojenec,
tip, ki sta ga dve mami
poslali na čiščenje duše.
Kako se vam zdi, tole s pastiricami?
Ste to že kje brali?
Vse sem si izmislil.
Res sem živel na kmetiji, a bil sem zaklenjen na jebenem seniku, ker sem bil neprilagojen. Imel sem walkman, v njem pa kaseto benda Badfinger.
Badfinger so nerazumljen bend,
Mariah Carey jih je zjebala,
dušo ji razčetverim!
Če bi George Harrison bil še živ,
bi jim že pokazal.
Spoznal sem ga,
ko sem v Aziji
trgoval z biseri.
Moj poslovni partner je bil sicer iz Katmanduja,
ne iz tiste pesmi Beach Boysev,
tisto je Kokomo,
ampak Harrison se je potikal po Aziji in rekel:
si ti sin tiste kitaristke,
ki je igrala s Collinsom?
Kako pa ti to veš,
sem ga začudeno vprašal,
saj ni nikjer zapisano.
Beatli vemo vse,
je prostodušno priznal Harrison
in prav je imel.
Tretja mama, ta, ki me pelje v kamro,
da ji mažem izrastke,
je bila čisto nora na Harrisona,
leta 1966 sta imela celo karmično srečanje,
ona sicer že v letih,
vsaj srednjih,
on pa …
… kar dobiš, vzemi,
govori pranačelo.
Kaj se je zgodilo, ne vem.
Rodil sem se že prej,
Harrison ni moj oče.
Lahko bi pa bil stric, krstni boter, patron, mecen,
dajte no, dajte,
če bi bil, bi se drugače obrnilo,
ne bi bil na seniku!
Bil sem torej zaklenjen na seniku, ker drugače ni moglo biti, sonce je vzhajalo in zahajalo, takrat sem ogromno prebral, vso izobrazbo mi je dala kmetija, vse ostalo pa še kolidž, najprej Columbia, potem Yale, Harvard in celo Oxford, skakal sem čez lužo sem ter tje, rekli so, da sem preučen, da bi bilo to še zdravo,
zlasti za peristaltiko.
Matere niso imele nič proti,
same so bile neuke,
niso prišle dlje kot do sedme stopnje,
pa so zato hotele mene strpati v kot, češ,
brihta klinčeva, ti boš pametnejši od svojih mater?
Ti že pokažemo!
Kar so mi pokazale,
ni bilo estetsko,
ostanimo pri izrastkih.
Veste, kdo je bil Todd Francine?
No, ostanimo pri izrastkih!
V seniku sem torej bral, poslušal glasbo
in se igral z udom.
Poimenoval sem ga Frank Sinatra.
Iz njega sem naredil legendo,
hodil je po svetu,
izdajal plošče,
zvečer pa se vrnil k meni
in mi dal delo.
Hrano so mi nosili k vratom,
da bi ne dobival čudnih idej.
Zaželel sem si prostitutke,
a prvi dve materi sta rekli, da so v vasi že vse zasedene. Sosed se me je usmilil
in mi posodil svojo.
Nič nisva počela. Ona se je sicer slekla,
a se kar kmalu oblekla, ker jo je bodlo seno. Rekel sem: Merieta, tako ji je bilo ime, vsaj rekla je tako,
Merieta, koža se ti bo poškodovala, le ogrni se raje,
dovolj sem že videl.
Potem sva jedla riž.
Preden je šla, mi je storila dobro, do interakcije pa ni prišlo,
sosed jo je spet želel zase.
Potem je prišla na vsaka dva dni,
jedla sva riž,
storila mi je dobro
in šla.
Nikoli nisva.
Enkrat sva bila tik pred tem, da bi,
a je ravno zmanjkalo riža.
Povedala mi je,
da je končala šolo za zobotehnika
in da izdeluje proteze.
Bi lahko naredila kakšno za moje mame?,
sem jo vprašal,
a je zakričala name:
glej me, dokler me seno ne začne zbadati,
moj poklic pa pozabi,
zelo malo dela imam,
zato pa je treba najti druge vire dohodka.
Druge vire sem spoznal,
ko sem v Aziji trgoval z biseri.
Bilo je tako: povedal sem, kaj vse sem študiral,
pa so rekli: ti boš trgovec z biseri.
To je bilo všeč vsem trem mamam,
češ: končno nekaj zate,
vsak človek mora delati tisto, kar zna,
itd. itd.,
jaz pa o biserih nisem vedel skoraj ničesar,
morda le to, da jih izpljunejo školjke,
ali pa jih tudi ne izpljunejo,
da so precej dragoceni
in da nekateri zanje tudi ubijajo. To mi je bilo dovolj zanimivo, rekel sem: hajd, pa dajmo! Zanimalo me je, ali bo tudi mene zaradi biserov kdo ubil. Naučil sem se kormoranske govorice.
Sprva obogatel s provizijami.
Nato sem srečal Barbaro Ellen.
Barbaro Ellen so dali celo v ljudsko pesem,
tako znana je bila,
no, ampak jaz sem jo srečal v Aziji,
če je ne bi,
tudi pesmi ne bi bilo.
Za njo je norel nek William, baje se je pisal Sweet,
ampak ona ni marala zanj, raje je imela mene, ker nisem imel golše in tudi bolj izobražen sem bil.
Pri ženskah to šteje.
Dajte jim doktorja, bojo blaznele.
Dajte jim klošarja – niti potegnile mu ga ne bojo,
vsaj večina ne,
morda kakšna redka, tu pa tam,
a v glavnem ne. Če pa jim daš doktorja, bo takoj:
oooo, Drake Ramoray, gospod doktor,
kako čedni ste, že imate ženo?
On, bonvivan, bo rekel: ne,
kje pa! Bi šla zvečer ven? Ona: seveda,
tako bo rekla, tudi če je že zmenjena,
a naprej ne bom, nisem šovinist,
vsaj od 1977 ne,
takrat se je ustavilo, prišli so moderni časi.
Barbara Ellen je bila pravzaprav lovača, a to vem šele zdaj,
ko je že umrla. Pa ne zaradi Williama, to so potem
tako naredili v pesmi, da je romantično,
da vžge pri ljudeh, ki kupujejo plošče,
plošče je vedno treba prodat,
drugače ne gre,
razen če si katera od mojih prvih dveh mam,
oni sta zgolj igrali,
potem ju ni več brigalo,
pobrali sta honorar in šli.
Svojega nista nikoli nič naredili.
Obogatel sem s provizijami, to sem že povedal. No, pa v nekem baru v Kampučiji srečam Barbaro Ellen, pela je razne ljudske pesmi, skoraj nikogar ni bilo v baru, morda
dva pilota,
ne, en sam pilot,
jaz sem pa imel dva dni prosto.
Dekletce, sem ji rekel,
to je bilo še pred življenjem na kmetiji,
kako in kaj je s teboj?
O,
je odgovorila,
poln si denarja,
takoj je opazila.
Ja, imam rezidenco v Mongoliji, sem dejal,
kupil sem tudi sveto reko Alf,
bi ti moja bila?
Nasmehnila se je in rekla: pogrkujem.
Ti to najeda?
Rekel sem: znaš še kaj drugega?
Rekla je: rada jem. Ti je to všeč?
Pa sva šla.
Za ješčo damo je bila res vitka,
njen apetit me je presenetil,
potem pa sem moral v New York,
imel sem book tour,
napisal sem priročnik za trgovanje z biseri,
a priredil precej zadev,
da bi me nihče ne mogel posnemati.
Hotela je z menoj,
pa sem jo vzel,
plačal sem tudi karto.
Book tour je bila uspešna, prodali so več kot milijon
izvodov.
Ni slabo za trgovca z biseri.
A bil sem dober pisatelj,
artikuliran,
saj sem študiral.
Priznam, knjiga je imela vstavljenih
nekaj pornografskih besedil,
ki si jih videl samo, če si pod močno svetlobo
s šestilom pod pravim kotom zbadal strani med 123 in 455.
To je rešilo komercialno usodo knjige. Ljudje so jo kupovali kot nori, koj ko so izvedeli za skrivne strani. Jaz pa sem bil vedno prasec in to s ponosom.
Koliko si torej zaslužil od prodaje knjige? je zanimalo Barbaro Ellen.
Koliko od tega silnega denarja boš nakazal svojim materam? je zanimalo vse tri mame.
Nič! sem odvrnil. To je moj denar! Vsi se jebite! Mama 1, ti imaš vrt. Mama 2, ti imaš tudi vrt. Mama 3, ti imaš izrastke! Barbara Ellen, tebe pa peljem v zabaviščni park!
Zabaviščnih parkov ne maram, je rekla Barbara Ellen. Mi je slabo. Bruham. Celega te bom obljuvala z ne preveč zdravo zeleno vsebino.
Špinača? sem vprašal, a me je le grozeče pogledala.
Mi boš dal kako žepnino? jo je zanimalo. Tako postrani sem jo pogledal, da je v hipu umrla. V zabaviščni park sem šel sam in tam srečal Barbaro Ellen II.
Ste mislili, da me je že prva obrala?
No, tudi druga me ni.
To je uspelo šele Barbari Ellen MCMLXVII, ki se je preoblekla v Chucka Berryja in mi zaračunala koncert. Od veselja sem kar zavriskal in ji poklonil še preostanek premoženja.
Potem so me dali na kmetijo.
Potem sem se rešil sena in prostitutk.
Napisal sem še eno knjigo o zalezovanju vaških deklin. Bi me bili zaprli, češ, sporna vsebina, a zadevo sem preoblekel v pravljico, dolgo basen.
Lisica sploh ni bila lisica. Bila je raca.
Raca ni bila raca, ampak obad.
Obad je bil v resnici konj,
petelin pa želva.
Potem me je tožil stari MacDonald.
Požgal sem mu farmo in šel na sever.
Na severu sem preprodajal ribe. Sedem let.
Začel sem se ukvarjati tudi s pisanjem razglednic. Pisal sem jih samo mamam, pa še to zgolj Lep pozdrav, tvoj sin. Zraven sem nakapal nekakšno čudno tekočino, ki se spotoma ni posušila, da se je zdelo, da točim solze domotožja.
Pa jih nisem.
Ko sem se po sedmih letih vrnil, sem ugotovil, da so vse tri mame, tista s hrano, tista s pijačo in tista s kamro, stare že krepko čez sto let.
Vsaka je imela svojega poštarja in svojega prinašalca hrane. Vsi so bili mlajši od mene.
Odločil sem se, da jih bom vse pobil, ko tudi sam dopolnim sto let.
Medtem so rezidenco v Mongoliji zasedli privrženci židanih rut. Moj nepremičninski agent je dal vsakemu 100 dolarjev, posest pa požgal in denar od ognja nakazal na enega mojih računov v tujini. Ne boste verjeli, kje. Tudi povem ne. Pepel je dobičkonosen, precej bolj kot zlato, čeprav dandanes zlato bolj cenijo, verjetno zato, ker se sveti.
Nato sem se odločil,
da ta račun prepustim Združenju zapečkarjev.
Svete reke Alf nisem prodal, ker mi je to preprečil Kublaj kan. Šlo je za cel konglomerat potomcev, ki jim ni bilo všeč, da sem kupil reko, a preprečiti niso mogli, so pa hoteli preprečiti, da bi jo prodajal kdo ve, komu, ker smo se vmes sprijateljili in so ugotovili, da sem moten, a tršat. Naj ima tak človek sveto reko, če jo že mora kdo imeti! so rekli. Nikar pa je ne prodajaj, tega ne dovolimo! Ko sem bil na severu, se s tem
nisem
mogel
več ukvarjati. Najel sem Vergila, naj on skrbi za reko, mesečno pa je zato dobival lak za čoln.

John Kaye, prevedel M. Krajnc