Piše: Matej Krajnc

Zavod za razvijanje ustvarjalnosti, Velike Lašče 2020

Spremna beseda: Radharani Pernarčič

“Molitev odsotnega je črna tableta.” Pred nami je najprej zbirka tišine, nato zbirka hrupa. Najprej tihih, nato glasnih korakov/molitev/izklicevanj. Tišina hrupa Juša Škrabana je ultimativna pesniška pokrajina njegovega jezika, zaznamovanega z “ribjo hojo”, kot naslavlja svoja pesniška popotovanja. “Premikava se lahko zgolj v ponavljanju,” pravi na začetku zbirke in njegova ribja hoja je pesniško priklicevanje premikanja, ki pa poteka po svoje – kdo je že slišal ribo hoditi? Naslutil pa je lahko. Morda tudi videl. Od tod seveda izhaja zgornja “metafora” o hrupu. Hrup je relativen, kot tudi tišina. In pesmi v zbirki so determinirane z lastnimi definicijami, kaj je eno in kaj drugo.

Za poglobljen uvid v poetiko Juša Škrabana je na voljo obsežna spremna beseda Radharani Pernarčič, ki na več ravneh odstira vrata v njegovo pisanje. Naš kratek sprehod je sprehod skozi “občutje” zbirke, kot smo ga zapopadli med branjem. Glede na tišino Škrabanovega hrupa se v pesmih zelo veliko dogaja. Pesmi nimajo zgolj ene osrednje ključne besede, čeprav bi glede na naslov morda na hitro sklepali, da gre za naravne substance: vodo, zrak, naravne pojave. A to bi bilo prehitro in zlasti prepovršno sklepanje. Poezija Juša Škrabana ni nekakšna potrditev rousseaujevstva, tudi ni hvalnica Pozejdonu, pač pa gre za visokointimne pogovore z edininami, dvojinami in množinami – z vsem trojim, ne zgolj z dvojim ali enim. Škrabanova množina je svet, ki ga že na začetku najprej determinira morje (“Okusi morje, preden ponovno dozoriš.”), pa vendar je njegov pesniški in siceršnji svet naposled svet vsakdanjosti, neposredni svet preživetja in iskanja smisla. Če želimo preživeti, moramo splavati. In čeprav je “riba” nekakšno osrednje bitje Škrabanovih pesmi in ima voda bivanjsko determinacijo, lahko njegov hrup tišine razumemo kot brezkompromisno angažiranost sredi sveta, kjer človečnost pojenja, kjer so “grmade neprehodnih hodnikov” in kjer se je treba umakniti, da lahko znova presojaš, kdo in kaj si.

“Tvoja borba je močnejša od lave / morda celo od veznih členov verige …” beremo na koncu zbirke. In morda, tik pred koncem, še bolj pomenljivo: “V medprostorih, na prepihu, / na pragu vrat se zdi, / da je dovolj zraka / za dihanje v srečevanju.” Zraka je vsekakor dovolj, smernic za nadaljevanje ribje hoje tudi. Tu napravimo zapik, da ne bomo preveč povedali. Srečno pot zbirki!