Piše: Matej Krajnc

samozaložba, 2020

V obdobju, ko se svet sooča z eno najtežjih družbenih in političnih kriz (saj zdaj že vemo, da je t. i. novi koronavirus, kakršenkoli že je, v glavnem orodje za politične  – in medijske – manipulacije), je tale knjižica zanimiv prispevek k “duhu” tega sveta, duhu, ki je danes razdeljen bolj kot kdajkoli prej. Stroka, ki ji je poprej še veljalo zaupati, zdaj dela, kot ji naroča politika, tista pa, ki se upre, zelo hitro izgine z radarja. Z drugimi je podobno in glasovi, ki se dvigajo, še niso dovolj vpijoči. Na eni strani je preplašeno ljudstvo, na drugi t. i. “zanikovalci virusa”, kot jim pravijo, ki imajo tudi svojo politično agendo, nekje vmes pa je peščica intelektualcev, bolj ali manj odrinjena ob rob, ki prisotnosti virusa sicer ne zanika, saj so virusi vedno bili in bodo, ne gre pa ji v račun popolna zmanipuliranost in paradoksalnost situacije. Da s tem virusom nekaj ni tako, kot bi nam radi prikazali, je pri nas bilo najbolj jasno v prvih treh tednih junija, ko smo hodili naokrog brez mask, okužb pa kar nekako ni bilo. Prav v tem obdobju se je pokazalo tudi (in ne samo pri nas), da pandemijo vodi politika, ne stroka. Kar lepo število držav je priznalo, da so številke o okuženosti potvorjene, da so bili pod oznako covid zapisani kar vsi po vrsti, ne glede na dejansko zdravstveno stanje. Še vedno je sporen način testiranja, vsiliti nam želijo nepreverjene aplikacije in cepiva, ki naj bi en-dva-tri nastajala po principu “kdo da več”, svetovno gospodarstvo, znanost in kultura pa so na robu propada. Svetovna slika še nikoli ni bila tako zmedena in zato je docela legitimno, da se vprašamo: bo virus res izbral zadnji?

T. i. “karantena” je lahko zelo hvaležen čas za literaturo, nastane lahko marsikaj in Bojan Ekselenski je, kot vemo, že v “navadnih” časih plodovit ustvarjalec. Ljubitelji fantazijske literature in spekulativne fikcije poznate njegovo delo na tem področju, pandemija pa ga je spodbudila k nastanku pričujoče knjižice, v kateri se najprej znajdemo v predbožičnem času, ko so k nam prišle prve novice o potencialni nevarnosti. A virus Bojana Ekselenskega ni “naš” virus, ne pobije te z visoko vročino, pač pa se spremeni v drugo razsežnost, psihopatsko … Odstranil naj bi vse “manjvredne”, a kaj, ko včasih ne gre vse po načrtih. Ampak kaj, ko … A zdaj že preveč razlagam. V zgodbi je vse, od strahu do panike, od nadmoči enega nad vsemi, kar nam je dobro znano tako iz pretekle kot iz današnje zgodovine (tu in zdaj), a Ekselenski gre še dlje, opis kolapsa mesta, kjer živi, zaide v intenzivno, tudi duhovito, a hkrati kruto alegorično zgodbo, ki s “padcem” Celja prikaže vso apokaliptičnost karantenskih mesecev. Kako se prebiti iz mesta? Bo vojska, ki se oblikuje, sposobna obvladati situacijo? Gre dejansko za novo svetovno vojno, biološko, kot so že večkrat napovedali? Kako se bo odločil manijak in kako virus?

Naslovna zgodba zavzema večino knjige, a tu je še druga, Celjska vampirska večerja, ki se z vampirskim pisateljskim aparatom loti še enega pola družbe in njene mentalitete. Trupla bi ponavadi morala biti pri miru, kajne? Kaj pa, če ni vedno tako?

“Ljudje pa pravijo: to mene ne skrbi, to doleti lahko le druge ljudi …” Tako nekako je svojčas pel Adi Smolar, v drugih časih in še nekolikanj drugačni strukturi solidarnosti. Hazard so v še nekolikanj drugačnih časih peli “Vsak je sam …” Zdi se, da gre današnja družba strumno po tej poti. Ljudje pa vedno bolj pozabljajo, da so oni struktura sveta in da politike nastavljajo oni, kot volilci, kar vsaj v demokratičnih državah pomeni, da jih lahko oni tudi odpokličejo. Kadarkoli. Prav tako lahko odpokličejo tudi virus, ki med nami ni prvič. V taki obliki morda ja, a človeštvo je premagalo kugo, številne vojne, špansko gripo in podobne nevšečnosti; virusi niso neznanka. Trajajo tako dolgo, dokler hočemo, da trajajo. Potem ostanejo, a v ozadju. Vmes nas bodisi ohromijo bodisi spremenijo nekatere poglede. Preživijo ponavadi tisti, ki so najmočnejši, pravijo. A ni čisto vedno tako. In ne pozabite: navadna gripa še vedno ubije več ljudi kot covid-19. Prav tako kap, infarkt, rak in tako naprej. A teh številk ni vsak dan v medijih, okrog njih se ne spletajo teorije zarot, merjenja moči in medijska napihovanja. Covid-19 je dandanes pač popularen. In koristen. Ko ga ne bodo več potrebovali, bo zgolj še ena nalezljiva bolezen. In ko se bodo ljudje navadili kihati z roko pred usti (ali v robec), bo tudi navadnih grip manj.