Piše: Matej Krajnc

Zdi se nam, da zgodbo poznamo: Alfi Nipič je leta 1973 iz Zagreba, kjer je bil pevsko angažiran, prišel na predah domov, ko je zazvonil telefon in začela se je nova kariera: petje v narodnozabavnem ansamblu. Ko je Alfi prišel k Avsenikom, se je poslovil Franc Koren, pela pa je še Ema Prodnik. Z Jožico Svete, ki se je tudi pridružila ansamblu, je tako nastal Avsenikov pevski tercet, Emo Prodnik pa je pozneje zamenjala Joži Kališnik. Svoje popevkarske kariere Alfi, ki je leta 1973 izdal svoj prvi pop album Sedem hudih let, poprej pa si že ustvaril ime na Festivalu narečnih popevk in tudi kot interpret pesmi nekaterih svetovnih pop imen, denimo Beatlov ali Toma Jonesa, ki jih je prenekatere sam prepesnil, ni popolnoma opustil, saj je na narečnem festivalu še nastopal, pa tudi nekaj popevkarskih plošč je izšlo, med drugimi uspešna Tako živim. Pri Avsenikih je nadaljeval tudi z avtorskim delom in za ansambel napisal okrog štirideset besedil; toliko jih je na voljo na dveh zgoščenkah založbe Helidon, sicer matične Alfijeve založbe in tudi matične založbe Avsenikov vse od druge polovice šestdesetih let.

Obsežni kompilaciji sta izšli leta 2018 ob petinpetdesetletnici Alfijevega glasbenega dela. Nadaljevanje zgodbe: Alfi je pri Avsenikih ostal do leta 1991, prvi veliki diskografski projekt z ansamblom pa je nosil naslov Slovenija, odkod lepote tvoje. Dvojni album je izšel leta 1974, hitro postal ena najznamenitejših Avsenikovih plošč, Alfi pa je zanj že prispeval besedilo za pesem V spomin, ljubica, ki jo je tudi odpel kot solist. Nato se je pisanje nadaljevalo naslednje leto na (spet dvojnem) albumu V deželi glasbe in petja in v naslednjih letih so njegova besedila bila prisotna na domala vseh Avsenikovih novih ploščah.

Besedila Alfija Nipiča so preprosta in neposredna, dotikajo pa se tako liričnih ljubezenskih (Vse moje misli so pri tebi; Ne pozabi me) kot družinskih (Tudi ti nekoč boš mamica postala) in priložnostnih tem (Najlepša zrela leta, Srečno in nasvidenje, Enkrat na leto praznujem). Kot je značilno za žanr, je vmes precej krajinskih (V Radence pot me pelje, Pozdrav s Pohorja) in drugih tem, povezanih z naravo (Vrisk v hribih, V tihem gozdu, Tam pod Zaloško goro). Ne manjka šegavih pivskih (Samo še en vrček daj) in ljubezenskih besedil (Zapeljiva Marica, Casanova). Tu so seveda tudi razne plesne in zabavljaške pesmi (Harmonika in orglice, Zapoj in zaigraj) ter druga tematsko raznolika besedila; opus je obsežen in pester. Obe jubilejni zgoščenki sta opremljeni z bogatim dokumentarnim slikovnim gradivom.

Ansambel bratov Avsenik je na svoji dolgi glasbeni poti sodeloval s številnimi pesniki/cami in besedilopisci/kami, med drugimi z Gregorjem Strnišo, Franetom Milčinskim, Ferijem Souvanom, Marjanom Staretom in Elzo Budau, za maskoto zasedbe, trobentača in komedijanta Franca Koširja pa je besedila večkrat pisal Tone Fornezzi Tof. Prihod Alfija Nipiča v zasedbo je pesmim ansambla Avsenik dal novo, drugačno dimenzijo, ki ni nujno izhajala iz družinskih, prirodnih in domačijskih tem, značilnih za žanr, je pa z njimi ustvarila nekatera najbolj zanimiva besedila v zgodovini žanra pri nas. Alfi Nipič je svoje tekste vedno pisal na specifičen način, v slogu, ki je bil takoj prepoznaven, in zasedba je z nekaterimi njegovimi pesmimi, tesno povezanimi z minljivostjo ali bivanjskostjo nasploh, utrdila svoje mesto tudi v zunajžanrskih aspektih, ne tako zelo značilnih za tovrstno glasbo. To je pomembno tudi pri razmišljanju o Alfiju Nipiču kot “vokalistu z več glasovi”, saj je kot pevec rockovskih in drugih pesmi v nočnih barih in hotelih znal glas simultano prilagoditi temi, o kateri je pel; znamenit primer ni iz Avsenikovega opusa, pač pa iz popevkarskega, ko je zapel eno svojih največjih uspešnic V avtu pred menoj. Po drugi strani je znal biti čisto klasičen popevkar (Poljane, dom prelepih dni) ali duhovit zabavljač, ko se je na odru Festivala narečne popevke prelevil v številne vloge. Pri Avsenikih je vse te svoje lastnosti precejal tako skozi odrsko/pevsko persono kot skozi besedila, ki jih je pisal. Zato je njegov besedilopisni opus zanimivo znova presojati skozi prizmo dolgoletne kariere, pričujoča retrospektiva pa zdaj zadeve dokončno ureja tudi sistemsko. Morda bi ob morebitnem ponatisu na ovitek veljalo dopisati letnice nastanka besedil in naslove/letnice plošč, na katerih so bila objavljena, a že omenjena slikovna priloga nekolikanj odtehta številke. Sam sem se z besedili Alfija Nipiča srečeval v različnih kontekstih, tako družinskih kot profesionalnih, zato je pisanje o pričujoči dvojni kompilaciji dobra priložnost za pogled nazaj in ugotavljanje, kako zelo so se pravzaprav dotaknila bodisi mimobežnega bodisi pozornega, vsekakor pa kolektivnega poslušalskega ušesa s plošč, radijskih valov, televizijskih oddaj ali pa kar v živo.

Plošči sta na voljo pri založbi Helidon.