(Pre)misliti Bube

Piše: Manja Žugman

(Pre)misliti Bube

Knjiga z naslovom Bube je antologija dvanajstih kratkih zgodb, ki so leta 2019 izšle v zbirki Frontier pri Kulturnem centru Maribor. S svojimi likovnimi podobami je strani opremila ilustratorka Laura Ličer, ki pod skupnim imenom Bitjastovzorčasti svet hrani, ohranja in razvija svojo Mačjo kolekcijo, Bitja in Človečke. Zgodbe za zbirko so prispevali uveljavljeni slovenski pisci, kot so Marjanca Kočevar, Breda Smolnikar, Barbara Jurič, Luna J. Šribar, Sara Špelec, Bojan Meserko, Sekumady Condé, Mirjam Gostinčar, Breda Malus, Majda Kne, Domen Bertoncelj in Miha Praprotnik. Spremno besedo podpisuje Matej Krajnc.

Po besedah ilustratorke Ličerjeve so na večjih platnih (100 x 70 cm) najprej nastajale slike, po

nastalem ciklu dvanajstih različno upodobljenih bub pa se je utrnila zamisel, da bi bila vsaka posamezna buba pospremljena še z besedilom, z zgodbo. Ker Ličerjeva s svojimi ilustracijami opremlja tudi knjige za otroke, mladino in odrasle bralce, se je v času svojega ustvarjanja spoznala z mnogimi pisateljicami in pisatelji, nekatere izmed teh pa je povabila k sodelovanju oziroma soustvarjanju zgodb pričujoče zbirke, zaradi česar so se njena bitja s slikarskih platen prelila tudi v polje besed. Ličerjeva dodaja: »Ko sem slikala, sem imela neko predstavo o vsebini slike … Prav vse zgodbe so me presenetile, z velikim veseljem sem jih prebirala. Zelo mi je bilo všeč, da je večina zgodb za odrasle. Slikam torej neko novo dimenzijo … Tudi sicer opažam, da moje slike ljudje kupujejo za odrasle obdarovance«.

Bube, »pravljična bitja«, pozdravljajo že z naslovnice. Njihova upodobitev na knjižnih straneh pa sooblikuje mavrično pokrajino močnih barvnih odtenkov, ki zaznamujejo ustvarjalnost ilustratorke in domujejo v prav zato imenovanem bitjastovzorčastem svetu, v katerega se ljubitelj njene umetnosti zlahka ujame. Na naslovnici na temnem, črnem ozadju dve, zelo oblikovno in značajsko raznoliki si bubi pogledujeta skozi okno v svet, ki ga napolnjuje simbolika nedokončanosti v rahlo vijugastih belih poteh, (še ne za- in odcvetelih) dreves, oblačkov, sinjega neba … Nekje tam (morda z veje) visita peterokraki (morda morski) zvezdi, zdita se kot praznična želja, ki kliče po izpolnjenju, na temni podlagi pa sobivajo še mnoga druga bitja in bitjeca, ki dajejo videz nekega breztežnostnega prostora, v katerem migetajo in ohranjajo svojo skrivnostnost ter bralca vabijo v svet domišljije, v svet čudenja in občudovanja.

Zgodbe ubesedujejo življenje »pravljičnih bitij«, a se lahko bralec ob vnovičnem vračanju k branju in razčlenjevanju Bub tudi sam (z)najde v njihovem svetu ali/in uzre svojega. Iz cikla veje eksistencialna tematika, utemeljena v motivih sobivanja, (samo)ohranjanja, (samo)zadostnosti, večnega hrepenenja in mističnosti življenja … Že v prvi zgodbi Čajanka z Bubo, katere avtorica je Marjanca Kočevar, je brati, da je Buba slikarka, ki si po svoje »vsako jutro poslika svoja oblačila« in stopi v dan. Prebiva na planetu Bubus, kjer »ni gravitacije, zato tam lahko skače visoko, kolikor se ji zljubi«. Po prihodu na Zemljo se zdi, kot da je najprej občutila njeno težnost (morda ohromitev), saj avtorica zapiše, da je »trdo pristala na njivi«. Pozdravila jo je prijazna družina in jo povabila na topel čaj. V znak hvaležnosti jih je Buba povabila na svoj planet, kjer jih bo pogostila z »vesoljskim medom, ki ga kar sama proizvaja v svojem želodčku«. Motivika hvaležnosti in samooskrbovanja se tudi v nadaljevanju skozi zgodbe spogleduje z mestoma lahkotnostjo, mestoma zahtevnostjo (so)bivanja, odnosov in nasploh odvisnosti v vseh pomenskih odtenkih.

Ubeseden bubasto-vzorčasti svet bralcu postavlja ogledalo, v katerem lahko ugleda lastno bit, ujeto v uokvirjene življenjske vzorce (morda preveč) sodobnega sveta in (ne)zmožnosti preseganja le-tega. V zgodbi Zvestoba, ki je nastala izpod peresa Brede Smolnikar, beremo o vnaprej zapisani usodi, ki ji (kljub vsakršnim poskusom) ni mogoče ubežati.

V vrsticah pričujočih besedil je moč zaznati človekovo željo, da bi imel vse pod nadzorom, hkrati pa tudi težo nasledstva, saj se od posameznika vedno več pričakuje. Življenjski vsakdan je poln zahtev, potrebno je samo in le po poti navzgor, potrebno je samo in le doda(ja)ti.

Izpostaviti velja zgodbo Iz take smo snovi kot sanje ali Sanje neke male ptice, avtorice Lune J. Šribar, v kateri lahko ptice po analogiji prepoznamo kot človeška bitja, ki »vedno sanjajo le napol, deloma so v sanjskem in deloma v stvarnem svetu. Včasih sanjajo, da letijo. /…/ Gledajo svet pod sabo in se čudijo, kako majhno in nepomembno je pravzaprav vse skupaj«. Spet drugič lahko kot človeška bitja interpretiramo bube, ki »hrepeneče obračajo svoje zelenkaste oči proti širnemu nebu in si želijo, da bi poletele kot ptice«. Ko se sprijaznijo s svojo zemeljskostjo, »zaprejo oči in globoko zaspijo. In potem, ko so čisto pri miru, popolnoma zapredene v svoj svitek, le začnejo sanjati«.

Zgodbe nagovarjajo bralca k premisleku o veselju in žalosti, o zvestobi, sanjah, hrepenenju, o končnem in neskončnem, tudi o veliki hiši, urejeni po najnovejših smernicah, ki lastniku ne zagotavlja sreče. Vse je namreč izmuzljivo, nič ni gotovega. Sara Špelec v zgodbi Buba najde srečo deli spoznanje, da je »lepi domek postal premajhen, ker nisem več sama svoja in sem za vedno izgubila stik s tlemi«. Prevprašuje svojo preobrazbo iz bube v metulja, prevprašuje svoj duhovni razvoj. Prevelika je za svojo hiško. Zaveda se, da je lepo stati trdno na tleh, a hkrati (za)čutiti svoja krila, svoje višave, odtrganost od popkovine, saj zapiše, da se je »Osvobojena spon /…/ odtrgala od svilenega svetišča in odvrgla zemeljski plašč«. Dosegla je svoj cilj, zaradi česar si zastavlja filozofsko-retorično vprašanje, če »Je to tisto, čemur pravijo sreča?« Preobražena v čudovitega metulja je »srečna kot nikoli zletela proti začetku svojega konca«. Breda Malus v zgodbi Nad mestom zapiše, da je bila velika želja dobre Sončice, »da bi se gugala nad mestom, na katerega bi metala cvetove sreče«, kar posameznika napeljuje k občutenju lepega in deljenju, kar ga vodi na pot od mene do tebe, na pot k drugemu.

Matej Krajnc, avtor spremne besede, bralcu izrazi dobrodošlico v »bubasto-vzorčasti svet Laure in njenih pisateljskih sopotnic in sopotnikov«. Prepričan je, da se bo vanj »z veseljem znova in znova vračal(i)«. Ob ponovnem snidenju bo lahko pletel in prepletal globlje pomene, vedno znova odkri(va)l nekaj novega, svežega, prav tako pa terapevtsko ozdravljal svoje strahove in predsodke. V svetu bub in svetu besed se namreč vedno znova izrisujejo svojevrstno obarvani in estetsko dovršeni metulji. Vsak je edinstven, poseben. Ugledati je metulja, ki se skriva v sleherni človeški bíti, in metulje, ki odslikavajo notranje svetove drugih bivajočih, vsega, kar nas obdaja.

Zgodba Utrip, ki jo je napisala Mirjam Gostinčar, med drugim ubeseduje človekovo potrebo po preživetju, katerega »obeti so relativni«, kot je v tovrstnem pomenu odlično predstavljeno razumevanje količinskih prislovov najmanj in največ. Mati se nikoli ne naveliča svoje materinske vloge, saj čuti svoje poslanstvo. Avtorica presoja, da je varnost, ki jo daje mati/dom lahko varljiva, saj je »Najlaže /…/ nekoga skotiti in ga prepustiti naključju. Samemu sebi. Po drugi strani je to tudi največ, kar ti nekdo lahko da«.

Laura Ličer – Bube, Kulturni center Maribor, zbirka Frontier, 2019

Mestoma je v zbirki prisotna zvočnost, tudi kot kritika sodobne družbe, v kateri so zvoki tako moteči in hrupni, da ni moč slišati glasov, ki odzvanjajo iz narave in jih proizvajajo bube, žuželke in ostali mrčes, morda tudi ni moč slišati lastnega notranjega glasu, morda si ga ne upamo, nočemo. Pogled vase je namreč težek, težji, najtežji … Bralcu predstavljajo Bube vpogled vase, vpogled v drugega. Slikajo raznolika si obzorja in hotenja, ki bijejo boj tako v sprejemanju in razumevanju samega sebe kot tudi sprejemanju in razumevanju drugega. Bralca popeljejo na pot premislekov o tem, kakšne zgodbe si pripovedujemo, kaj kažemo svetu in kdo v resnici smo, kje smo bili, smo in kod nas vodi pot. Besedila na svojevrsten način kličejo bralca h kljubovanju, ga spodbujajo k (pre)izkušnjam in hrabrijo za vztrajanje v svetu. Zaključiti velja z bitji v zgodbi Mihe Praprotnika z naslovom Knjige, školjke in namizna igra, ki so sporočilno večpomensko, hkrati pa bodreče dejala, da ne gre hoditi nazaj kar sredi igre človek, ne jezi se – v vrtincu življenja. In še: ne velja se ozirati le za nam všečnimi metulji ali drugače upovedano s tistimi, ki nam jih je kot všečne pritaknila družba. V našem vsakdanu nas pozdravlja nešteto lepih, prelepih metuljev, a jih ne opazimo, vendar so le za odtenek manj barviti, a morda veliko globlje sporočilni. Velja jih (pre)misliti, kakor tudi (pre)misliti Bube.

Manja Žugman

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.