Piše: Matej Krajnc

Zavod Strip art (Buch), 2019

Je Martin Krpan velik junak ali zgolj prebrisani tihotapec, ki s kančkom zdrave pameti prežene nevarnost iz cesarstva in obenem še legalizira svojo tihotapsko dejavnost? Odgovor ni enostaven in debate o tem trajajo že dolgo. V ljudski skrinji smo imeli Pegama, pa Štempiharja … Obstajajo tudi taki, ki menijo, da so tudi nekateri politiki rešitelji naroda, a to pustimo ob strani, saj je smešno, sploh dandanes, ko svetovna politika z redkimi izjemami peha narode v pogubo, posamezni samooklicani mesije pa ta poligon izkoriščajo za manipulacije in kriminal. Krpan se s politiko ni ukvarjal, to vemo, je pa moral od nečesa živeti in angleška sol je bila svojčas vroča roba; no ja, pa saj je še danes, če prav pomislimo. He he he.

Krpanova zgodba je znana – nastal je kot prva slovenska umetna pripovedka po motivih ljudske legende o Pegamu in Lambergarju, v sklopu Levstikovega literarnega programa, ki je povzročil tudi nastanek izvirnega slovenskega romanopisja. Zgodba o premetenem, krepkem Vrhovščaku, ki pogrunta, da se moraš krutih nasprotnikov lotiti predvsem z zdravo pametjo, kar celotnemu dunajskemu dvoru ni bilo preveč jasno, zato pa je tudi pridelal hude izgube, je v svoji končni, krajši različici eno od temeljnih del naše književnosti tudi dandanes, ko je še vedno aktualna, kot denimo Jurčičeva Kozlovska sodba v Višnji gori, ki na podobno duhovit in neusmiljeno satiričen način slika mentaliteto sveta. Krpan se ne obira – za kij izbere mehak lipov les, saj ve, da bo nasprotnikova sablja ostala v njem, za sekanje glave izumi nekaj, o čemer na dvoru še niso slišali in je najbolj podobno mesarici, pa gre, sklati Brdavsa s konja, mu pobere glavo in za zahvalo na Dunaju skorajda pusti svojo.

Miki Muster je v svojem znanem slogu Krpanovo zgodbo izrisal v satirično močan in duhovit strip, ki v strukturi žanra učinkovito in mojstrsko povzame vse najvidnejše plati slavne pripovedke. Njegov Krpan se v podobi ne razlikuje tako zelo od znamenitih Smrekarjevega in Kraljevega, ima pa značilne, takoj prepoznavne “Mustrove poteze” in značaj, ki, prav tako značilno za Mustra, v hipu nagovori bralca. Avtor risbe je Levstikovo besedilo priredil po potrebi, kar pomeni, da v zgodbi ostanejo vsi potrebni “pančlajni”, tudi duh časa ostane zelo učinkovito prisoten, cesar in dvorjani so taki, kot morajo biti, Brdavs pa tudi značilen; ne tako strašen kot pri Kralju, a Muster ni risar “jeklenih obrazov”, pač pa karikira značaje; njegov Brdavs takoj asociira na turške čase, kajpak, Krpan pa je še vedno prevelik za svojega konja. In celotna zgodba kliče in kliče po neprestanem listanju; Mustrove barvne sheme takoj privabijo, njegov scenarij nasmehne in da misliti, kar je seveda prav. Spodobi se.

Najbolj veselo je seveda dejstvo, da končno imamo Mustrovega Krpana v razkošni izdaji, kot si to tudi zasluži. Sam mojster je povedal, da so mu na RTVju naročili risanko o junaku z Vrha, a potem se to ni izšlo, in kar je nastalo, se je realiziralo kot strip. Prvič je izšel leta 1997, bil hitro razprodan in potem zelo težko dosegljiv. Založnik Buch je v sklopu načrta vnovičnega, definitivnega priobčenja vseh Mustrovih slikanic (in drugega opusa) spet priobčil in oživil tudi Krpana – v nekolikanj bolj živi, za oči nadvse prijetni obliki, a oči nato evocirajo misel in tu pride Krpan vedno na svoje. Vselej aktualen in še vedno nadvse priljubljen.