Piše: Marija Švajncer
ŠTEFANIJA KRHLANKO – ZGODBA O METULJU
Štefanika Krhlanko je pri Kulturnem centru Maribor, zavodu za umetniško produkcijo in založništvo, v Zbirki Sprejeto objavila knjigo Zgodba o metulju (2020). Na naslovnici, ne pa tudi v kataložnem zapisu, je naveden podnaslov Ustvarjalne delavnice in organizacija dela v centrih za starejše. Spremno besedo (Uvod) je prispeval Sašo Gazdić, lekturo je opravila Lenka Krajnc, grafično zasnovo in oblikovanje naslovnice Peter Dobaj, oblikovanje in prelom pa Jurij Moličnik.
Saša Gazdić, vodja Službe za kulturne raznolikosti in človekove pravice na Ministrstvu za kulturo, v Uvodu poudari pomen medkulturnega razumevanja in preraščanja kulturne raznolikosti. Gazdić je poleg Barbare Lictenegger in Wernerja Wintersteinerja soavtor Zgodbe za Macija (1994), v kateri so pisali o tem, da jih razlike bogatijo in povezujejo. Izhajali so iz stališč, ki so jih na srečanju v Kopru izrekli mirovniki, učiteljice in učitelji ter otroci, udeleženci in udeleženke iz štirih držav.
Štefanija Krhlanko je knjigo Zgodba o metulju uredila in sama napisala kar nekaj prispevkov. Pod nekaterimi zapisi, poročili in obujanjem spominov na prijetna srečanja in doživetja so navedena samo imena piscev, pod drugimi pa tudi imena in priimki. Knjiga je spominski, kronološki in osebno obarvan prikaz ustvarjalnih delavnic, organizacije dela in različnih dejavnosti v Centru za starejše Metulj v Slovenski Bistrici. Številne fotografije govorijo o razgibanem dogajanju v Centru.
Ivan Jurše prikaže, kako se je Metulj rodil. Hudomušno pravi, da ima lahko vsem znano sklepanje koalicij med političnimi skupinami za podporo kandidatkam in kandidatom tudi ugodne posledice za občane. Prav takšno prizadevanje je namreč rodilo Center za starejše Metulj. Podprli so kandidatko za županski položaj Ireno Majcen. Ker pa v politiki ni nič zastonj, doda Ivan Jurše, so v zameno zahtevali začetek gradnje doma upokojencev v Slovenski Bistrici in kluba upokojencev. Županja se je po izvolitvi resno lotila izpolnjevanja danih obljub in že leta 2008 so odprli klub Metulj, enega prvih te vrste v slovenskem prostoru. Ob desetletnici delovanja Centra so izrazili zahvalo tedanjemu županu Ivanu Žagarju, ki je pripomogel k uspešnemu delovanju Metulja.
Milica Kaučič pojasnjuje, da je knjiga zbirka zgodbic o dejavnostih, ki so jih namesto pisateljev napisali čisto običajni starejši ljudje. Nastala je po zgledu že omenjene Zgodbe za Macija. Milica Kaučič predstavi potek dela ene izmed dejavnosti v Centru. Najprej izberejo ključno besedo, jo zatem napišejo na papirnat trak in trak preluknjajo s posebnim luknjačem, nazadnje jo zavrtijo na lajnici. Tako lahko slišijo, kako besede zvenijo. Kaj kmalu izberejo krajšo ključno besedo iz vsake dejavnosti in jo sestavijo iz velikih tiskanih črk, narisanih na kartončkih. Črke dobijo svoja imena in barve ter tako zaživijo. Naslednji korak je profil obraza, ki izraža občutje in doživljanje, nazadnje pa s področja tematskih besed sestavijo zgodbo.
V Centru za starejše Metulj deluje več skupin, tako da lahko vsakdo najde kaj zase. Zbirajo se ročnodelke, člani in članice plešejo in telovadijo, odpravljajo se na izlete in skupno počitnikovanje na morju, pišejo pesmi in zgodbe, spoznavajo zelišča, berejo knjige za bralno značko za starejše in prepevajo. Pevska skupina poje predvsem vesele pesmi, take, ohranjene v zakladnici ljudske kulture, vmes pa tudi kako popevko. Oživljajo ljudske običaje, prisotne spravijo v smeh s skeči in zabavnimi domislicami. Pesmi, ki jih pišejo, so spominske, prigodniške, osebnoizpovedne in humoristične. Tako Meduza ni ena sama, temveč sta dve, dvojčici Meda in Uza, Krofek in Ajdovček pripovedujeta svojo pekovsko zgodbico. V eni izmed skupin se udeleženci sproščajo in si urijo možgane ob kartanju, v drugi se razgibavajo med kegljanjem. Zatopijo se v igro bridža in ohranjajo zbranost. Tudi plesna skupina je zelo dejavna in pleše znane plese; v knjigi so poimenovani, dodana pa so tudi navodila, kako jih je treba plesati. Nekateri se odločijo za folkloro. Tudi sicer v Centru namenjajo pozornost vseživljenjskemu izobraževanju na različnih področjih. Udeleženci pripravijo kostanjev piknik, se zberejo na martinovanju ter se odpravijo na skupno letovanje in izlete. Pri odkrivanju lepot Slovenije prijetno združijo s koristnim in poučnim.
Ob spominskih dnevih in kulturnih dogodkih pripravljajo prireditve, na katerih predstavijo svoje dejavnosti. Veliko imajo pokazati, saj se jih v Centru udeležuje več kot dvesto, in to zlasti žensk, moških je namreč samo kakih dvajset odstotkov. Kulturi in umetnosti pripisujejo velik pomen in se predano poistovetijo s sporočilom v verzih pesnika Toneta Pavčka, oživljajo pa tudi Prešernove, Vodnikove, Slomškove, Kovičeve, Kosovelove pesmi in ustvarjalne dosežke drugih umetnikov. V spomin prikličejo stihe pesnice Vide Jeraj in prisluhnejo subtilnim besedam psihologinje in umetnice Alenke Rebula.
Center za starejše Metulj v Slovenski Bistrici je za mnogo udeleženk in udeležencev drugi dom. Skupine, v katerih delujejo, ustvarijo kaj lepega, osrečuje jih druženje, v katerem stkejo prijateljstvo in zaupanje. Skupni so jim zadovoljstvo, izmenjava mnenj in načrtov, učenje in veselje ob lepo in uporabno izdelanih ročnih delih. Dogovorijo se, da ne bodo nikogar obrekovali in da se ne bodo pretirano ukvarjali s politiko. Radi prisluhnejo modrim mislim in življenjskim napotkom, skupne ure jim polepša tudi smeh; nekateri od njih znajo šale stresati kar iz rokava. Zrela leta so zanje bogat, pisan in prijeten čas; črnogledost in obup načrtno odganjajo od sebe. Pod vplivom spoznanj, znanih iz new agea, skrbijo za svojo dušo, z mislimi v srcu si govorijo, da se imajo radi, in to sami sebe in druge ljudi. Občutijo veselje in hvaležnost, znajo se prijetno zabavati. Druženje v Metulju izenačujejo s srečo. Ljudje se zbližajo, na novo zaživijo, marsikaj, kar se jim je prej dozdevalo nemogoče, zmorejo uresničiti. Starost sama po sebi ni lahka, zato je prav, da zaupajo vase ter ohranjajo moč in radoživost. Zrela leta jih marsičesa osvobodijo, življenje lahko postane bogato, marsikaj zadobi nov smisel.
Novinar Tomaž Ajd, ki tudi sicer skrbno spremlja delovanje Centra za starejše Metulj, je na koncu knjige pripravil intervju z avtorico. V njem izvemo, da je Štefanija Krhlanko profesorica slovenskega jezika s književnostjo in sociologinja. Upokojila se je leta 2007. Njeno življenjsko vodilo je optimizem Toneta Pavčka (gledati sonce, iti za soncem, postati sonce in odganjati sence). V Centru vodi proslave in pripravlja kulturni program. Ker je dejavnost tako živobarvna in spodbudna, se je odločila, da jo ohrani v spominskem zapisu. Ljudje so se na njeno kroniko dogajanja in prikazovanje občutkov udeležencev odzvali naklonjeno, nastajajo nove in nove zgodbe, gradivo še kar raste. Med udeleženci prevladuje posebna sinergija, začutiti je odprtost in prijateljstvo, slišati smeh, občutiti objem (tega zaradi koronavirusa ni več), sprejemanje in razumevanje. Pomembno je medgeneracijsko sodelovanje: na prireditvah se jim s kulturnim programom pridružijo tudi otroci. Tehnologija je postala vsemogočna, ne sme pa se zgoditi, da bi zavladala nad ljudmi. Treba je ohranjati neposredne in pristne stike.
Mozaik pestrega dogajanja je stkan iz individualnih prispevkov. V ubrano celoto so ga poleg Štefanije Krhlanko s svojimi prispevki, različnimi zapisi, upodobitvami in vrednostnimi sodbami sestavili in oblikovali: Ana Ačko, Marija Ačko, Greta Amon, Marjana Bradać, Cvetka Domadovnik, Milica Ferčec, Sašo Gazdić, + Tone Hojnik, Jožica Horvat, Helena Hribernik, Darja Hudin, Marta Jazbec, Milena Jordan, + Dragica Jug, Ivan Jurše, Tilka Kmetec, Milica Kaučič, Ida Koren, Pavla Kukovica, Olga Leskovar, Franci Levstik, Poldka in + Ljubomir Lukič, Majda Martinec, Irena Mernik, Janja Mlakar, + Monika Motaln, Gelca Novačan, Vlado Ostruh, Marta Petkovič, Ela Podpečan, Štefka Polanec, Cvetka Potočan, Olga Pristovnik, Branka Pruš, Jasmina Rebernak, Marjetka Resnik, Nada Sagadin, Franc Skrbinjek, Hilda Strehar, Milena Strgar, Nada Štaleker, Štefka Rožman, Jožica Šeško, Jožica Tomazini, Majda Vihtelič in Petra Zavasnik.
Marija Švajncer