Piše: Matej Krajnc

City Records, 2019

Končni obračun? Ne, kje pa, Bora Čorba je eden od tistih treh, ki jim bomo nekoč zapustili svet, zato moramo paziti, v kakšnem stanju ga puščamo. Bora se je v zadnjih letih v osebnem življenju umiril in osrečil, njegova besedila to izražajo, štaviše, pričujoča plošča nove pesmi že z naslovom opredeljuje tematsko. Pa vendar – gre res zgolj za umirjeno življenje nekdaj divjega rokerja? Sreča in mir v zasebnem življenju še ne pomenita, da je zob satire kaj manj oster. V to se lahko prepričamo že v uvodni pesmi Ubijaju rokenrol, kjer se Bora loti “polugolih krava” na sceni, ki bolj kot kdajkoli prej forsira instantne zvezdice, v zaključni Ivica Daćić pa ne prizanaša niti po politični plati.

A srž nove plošče Riblje čorbe je kljub vsemu kontemplativna; Bora razmišlja o ljubezni – novi ljubezni, svoji soprogi – in tudi o minevanju. Tako je najbolj pretresljiva nova pesem prav gotovo Kraj, iz katere veje grenko zavedanje bližanja koncu, ne pa tudi predaja; Bora se zaveda, da je živel hitro, a zdaj, ko čas hitreje beži, ima zaslombo in podporo v intimi, kar je seveda vesela novica in jo razen v naslovni pesmi slišimo tudi v pesmi Otvori oči, samozavedanje pa se sliši iz pesmi Pasiji život, Od greške do greške, Scena in Smešan, grešan i pogrešan. V zadnjih dveh se prepletata ljubezenska in splošnobivanjska tematika, in čeprav bo morda kdo pogrešal ogenj in meč nekdanjih Čorbinih plošč, gre pravzaprav za nekaj drugega: rokenrol se lahko stara, a pri tem ohrani ostrino in dostojanstvo. In ko slišimo, da Bora končno verjame v pravo ljubezen, smo zadovoljni. Sploh, ker te ugotovitve ni prodal instantnim beatom in produkcijam, ampak na plošči slišimo klasičen rock, hrumeče kitare, a tudi intimno akustiko. Glasbila, dejansko odigrana, ne sprogramirana. “Res bi se želel spet roditi, konec prihaja prehitro,” poje Bora v pesmi Kraj, a v glasu ima še vedno dovolj tiste prislovične zajebancije, da mu verjamemo: misli resno, a kljub temu še ne bo dajal zob v kozarec. V pesmi Od greške do greške namreč pravi: “Suočen sa krajem / pokazaću Bogu.” Kar mislimo si lahko, kaj.