Nace Junkar: Helidonove uspešnice

Piše: Matej Krajnc

Helidon, 2020

Šestintrideset let je minilo od izida dolgometražnega prvenca Naceta Junkarja. Njegova prva plošča je v Celju ustvarila bržčas najdaljše vrste pred prodajalno plošč Melodija v Cankarjevi ulici do takrat; pozneje se je to ponovilo še s Smodetovo Jožico in Kalemberjevim solističnim prvencem Vino na usnama (1986 in 1987). A Junkarjeva plošča Svoje pesmi vam poklanjam je bila domišljeno in programsko delo; že z naslovom je napovedovala, da pred nas stopa pevec, ki bo pomembno vplival na podobo popevke v osemdesetih in zgodnjih devetdesetih letih.

Nace Junkar je pred izidom velike plošče že izdal dve mali; avtorski tim v podobi Ota Pestnerja in Marjana Petana je zanj ustvaril medijsko podobo samozavestnega pevca z mogočnim glasom po vzoru italijanskega San Rema in s štimungo Mediterana. Sam Pestner je to štimungo uvedel v slovenski pop prostor že okrog leta 1976 z uspešnico Vem, nekje živeti mora, nato še s pesmijo Ne pozabi nežnih strun kitare, leta 1980 pa je v duetu z Majdo Petan pobral nagrado na festivalu Melodije morja in sonca za popevko Melodije sonca in morja. A potrebovali smo novo osebnost, pevca, ki bi združil San Remo s celotnim mediteranskim področjem popevke, kar pomeni tako izročilo Albana Carrisija kot Julia Iglesiasa, hkrati pa bi bil nosilec romantične ljubezenske balade in power pop balade. Vse to se je izkristaliziralo s pojavo Naceta Junkarja, glasovno izurjenega v maniri klasične glasbe, ki pa mu tudi izročilo popevke ni bilo tuje in je s svojim glasom zlahka prehajal med različnimi zvrstmi.

Oto Pestner in Marjan Petan sta napisala niz pesmi, ki so bile glasu Naceta Junkarja pisane na kožo. Najprej naslovna pesem, nato Ti si moja melodija, ki je že leta 1983 izšla kot mala plošča. Nato pa dve največji uspešnici z albuma, ki ju ni napisal Pestner: priredba operetne popevke Save Your Love z naslovom Čuvaj to ljubezen, kjer se je Junkarju pridružila takrat priljubljena Meta Močnik, tudi “Helidon artist”, kot rečejo v tujini, poleg nje pa Rodoškova Mama v duetu s Pestnerjem, ki je postala ena največjih radijskih uspešnic osemdesetih in je še danes nadvse zaželena v oddajah, kjer poslušalci čestitajo ob jubilejih. Mogočen zbor Pestnerjev je Junkarjevemu glasu ustvaril antipod, ki je zahvalo mami pripeljal do operetnih razsežnosti. Slišali smo jo lahko večkrat dnevno, vsepovsod. Na albumu je še en duet, tokrat z Nevo Pipan, romantična popevka Poglej me spet v oči, ki ploščo zaključuje. In pa “iglesiasovska” Mateja z mirnim, kontemplativnim Junkarjevim glasom, ki se na koncu dvigne v grenko spoznanje, da Mateje ne bo več nazaj.

Uspeh prve plošče je ustvaril pričakovanja; kam bo pevska pot Junkarja zanesla na drugi plošči. Ko je ta izšla leta 1986 z naslovom Melodije moje so bogastvo, je bila ukrojena nekolkanj drugače kot prva: šlo je za dvodelno ploščo, na kateri so bile zbrane festivalske uspešnice zadnjih dveh let in nekaj drugih pesmi, med njimi še en duet z Meto Močnik, tokrat sanremovske uspešnice Al Bana in Romine Power Ci sara (Pride čas). Pestner je tokrat “obvladoval” stran A s klasičnimi popevkami, kot so naslovna, pa baladi Milica in Moja kancona. S Petanom sta spisala še Ne zapusti me, mati, stran A pa je zaključila Grabarjeva/Dobrškova pesem Mati s festivala Vesela jesen 1985. Stran B je nosila močan produkcijski in avtorski pečat Andreja Pompeta, ki je spisal uspešnici Suzana (Slovenska popevka 1983) in Anej, poleg tega pa še poskočno Kadar pojem, čutim, da sem mlad, ki je poleg naslovne pesmi v sebi spet nosila programsko noto. V pesmih Suzana in Anej slišimo nekoliko drugačnega Naceta Junkarja, glas je bolj šegav in sodobneje produciran, pa tudi na naslovnici se je fotografiral bolj sproščeno, športno, v slogu pesmi Kadar pojem, čutim, da sem mlad. Vendar pa njegov razvoj pevca popevk in kancon pozneje ni šel v tej smeri; že na naslednji plošči, albumu duetov z Otom Pestnerjem, se je vrnil v izvirno podobo umirjenega popevkarja. Na pričujoči plošči po “Pompetovem bloku” najdemo še prispevek s festivala Melodije morja in sonca 1985, Moja domovina je poletje (pesem sta napisala Nikica Kalogjera in Elza Budau) in, kot zaključno, Adamičevo popevko Samo ljubezen.

Na pričujoči kompilaciji Helidonove uspešnice sta prvič v celoti ponatisnjena prvi in drugi album Naceta Junkarja. Gre za dve referenčni plošči popevke osemdesetih, časa, ko so se nosilci zvoka prodajali v velikih nakladah in ko je ljudi še zanimalo, kaj nam ima pevec povedati in kako to pove. Izdaja bo zanimiva tudi za glasbene zgodovinarje, ki raziskujejo vplive in pojave v slovenski popevki, zanimiva pa je tudi ugotovitev, da sta leta 1986 oba, tako Junkar kot Pestner, izdala programsko zelo podobna albuma, zbirki festivalskih in drugih pesmi iz raznih let. Ker je dandanes morda bolj znana novejša izvedba pesmi Čuvaj to ljubezen (Junkar jo je namreč pozneje posnel s Heleno Blagne), je zanimivo slišati prvo različico z dodatkom, da je Meta Močnik leta 1988 pri Helidonu izdala kaseto Mnogo sreče, kjer je prav tako izšla Čuvaj to ljubezen in še nekatere druge njene uspešnice iz osemdesetih. Konec osemdesetih in začetek devetdesetih je Junkarju prinesel nove uspehe, leta 1989 na Melodijah morja in sonca, ko sta s Heleno Blagne zapela Pestnerjevo pesem Vrniva se na najino obalo, naslednje leto pa na taistem festivalu uspeh s Pestnerjevim Slovenskim mornarjem. Pot v devetdeseta je bila tlakovana, prav kmalu pa tudi vrnitev k operi. Kar pa ne pomeni, da je zabavno glasbo pustil za seboj. Popevke poje še vedno, uspešno in z zrelejšim glasom.

 

Ovitki plošč: Helidon, arhiv avtorja

 

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.