Piše: Matej Krajnc
KUD Police Dubove, 2020
“Ograje in vesolja ni mogoče premakniti.” Kaj še lahko povemo o današnjem času in ali je o današnjem času sploh še nujno kaj povedati? Na včerajšnji (24. 9. 2020, Center za poezijo Tomaža Šalamuna) predstavitvi Osojnikovega romana Newyorška trilogija in pričujoče zbirke, ki je ravnokar prišla iz peke, se niso zastavljala vprašanja, pač pa razmisleki, ob katerih se vedno znova ustavlja tudi Osojnikova literatura. Roman Newyorška trilogija bo v našem prostoru težko kdajkoli presežen, ker ta prostor (strokovni in laični) razmisleka ne zahteva več, poleg tega pa bralca konstantno poneumlja, namesto da bi mu postavljal izzive. Osojnik je trd oreh tudi za intelektualce, ki to pravzaprav niso, tisti pa, ki so, se ne bodo oglašali, ampak bodo brali. Vedno znova. Tisti redki seveda, ki še premorejo aparat, s katerim se lotiti omenjenega romana.
Če nimate nič proti, bi dodal: in Osojnikove poezije tudi. Njegova nova zbirka res ni obsežna, a saj to ni pomembno. Njen naslov sicer implicira, da bi lahko imela neskončno strani, saj je maraton puhlosti in nesmislov neskončna tekma človeštva, proti kateri klena beseda nima želenega učinka, a si tega na srečo vendarle nikoli ne da dopovedati. Osojnik je tako v novi knjigi objavil devet dolgih in daljših pesmi, s katerimi nadaljuje in nadgrajuje svojo pesniško besedo, ki je brezkompromisna, neposredna, ostra in brez nekakšnih “visokih pesmi”, od, hvalnic in balad, od katerih pokajo srca. Ta poezija je vedno znova kozmopolitanska, sodobna in duhovita; v pričujoči knjigi na čelu posameznih pesmi stojijo raznorazni “motti”, srečujemo se z različnimi umetniškimi in drugimi osebnostmi, od Benjamina, do Kleeja, Paića, Hlebnikova in Kobana, slovenskega pesnika in enega glavnih akterjev umetniške skupine IGNOr, ki v zadnjih letih prinaša v našo poezijo in literaturo občutek nečesa resničnega, svežega in neponarejenega. Če se zbirka začne z dolgo “najbolj neodštekano odštekano pesmijo” in konča z “oevrejem”, ne tako dolgo pesmijo, v kateri pesnik pravi, da “nevidni boj / za človekovo srce / človeka osvobodi srca /ampak boj se začenja znova”, dočim v odštekani neodštekani pove, da “datum najdeš v fusnoti” (zelo rad berem fusnote, doda off the record med pogovorom), potem poskusimo dojeti, kakšen del fusnote pravzaprav je naš prislovični ali neprislovični kozmopolitanizem. Tudi sam sem se že napotoval po svetu, a v Osojnikovih zbirkah potujem bolj sproščeno, mentalitete se pred menoj vrstijo kot v kaki shooting gallery in ko namerim, je tu že druga, še neverjetnejša od prejšnje. Kobanu Osojnik posveti najslabšo pesem, a potem sledi “ena še slabša” in v isti knjigi se samoironija in ironija tako zelo lepo stakneta, da svet ostane jebeno gol, brez ironije ali samoironije (ki seveda še vedno ostajata, a svet ju ni sposoben dojeti). To naj bo denimo droben utrinek ob branju nove Osojnikove poezije, vse ostalo je v rokah … hm, verjetno drugega razreda vlaka za Taškent. Če uspemo dobiti karto.
Pripis: včerajšnji paberek o Joycevem Uliksu mi je dal idejo za ploščo Ulikses vpraša: kje je tramvaj? Ko bo tole objavljeno, jo bom ravno snemal, zato zdaj potrebujem mir. Maraton se nadaljuje. Let’s go!
