Piše: Matej Krajnc
Mladinska knjiga, 2020
Na naslovnici naj bi sprva bile ženske na kolesih; ravno kolesa so pred davnimi leti bila prelomna za premike v glavah, ko je veljalo, da se ženskam ne spodobi kolesariti. Še prej je veljalo, da se ženskam ne spodobi jezditi; v krilu naj bi bilo neudobno, v hlačah pa neestetsko, saj mora v obleki obstajati distinkcija med žensko in moškim. To je (med drugimi) izjavil tudi Anton Aškerc, ki je bil, kar se duhovniškega stanu in hipokrizije cerkvene inštitucije tiče, precej napreden, pri nekaterih drugih ključnih zadevah pa tipično nazadnjaški – to so okusili tudi predstavniki t. i. “slovenske moderne”, a to je že druga zgodba. Se je pa marsikak razmislek o tem ali onem stanju duha in družbe utrnil na sami predstavitvi in pričujoča knjiga je nadvse dobrodošel pristavek k družbeni debati, kako in kaj (in kam) z osnovnimi človeškimi pravicami ne glede na spol (in nato še posebej glede na spol), ki so dandanes spet vse bolj pod vprašajem. Hecno je, kako si ljudje komajda izborimo zadeve, ki bi morale biti samoumevne, in jih potem vedno znova poteptamo ali pa pustimo poteptati – moč je ponavadi v rokah takih, ki jim za pravice ni mar, zato je prav, da se nanje vedno znova opozarja. In navsezadnje smo v 21. stoletju, kar bi tudi moralo nekaj pomeniti. Namreč da ni več srednji vek, da so v ustavo vpisane državljanske svoboščine (med drugim tudi ta, da je oblast v rokah ljudstva, ne samooklicanih despotov) veljavne in da apatija ni nikoli dobra, ne glede na represivno ali manj represivno družbo.
Predstavitev knjige na vrtu Lily Novy, LJ, 21. 9. 2020. Na predstavitvi so sodelovale Veronika Tašner, Živa Kos (avtorici), Samira Kentrić (ilustracije) in urednica Alenka Veler. Foto: MK
Po vrsti naštevati vse prelomne osebnosti, ki so uvrščene v knjigo, tule verjetno nima smisla; zapis je vendarle namenjen temu, da knjigo poiščete in jo vzamete v roke. Namenjena naj bi bila najprej tistim iz zadnje triade OŠ, nato pa tudi vsem drugim, ne glede na to ali ono triado (šolanja ali eksistence). Nekatere protagonistke dobro poznamo, denimo Tončko Čeč, Valerijo Heybal, Kristino Brenk, Almo Karlin, Ljubo Prenner, Vido Tomšič ali Zofko Kveder, druge morda manj, a bržčas zdaj ne bo več tako. Optimistični smo in predvidevamo, da bo izid te knjige vzpodbudil željo in žejo po brskanju in spoznavanju. Avtoric besedil je dvajset, široka paleta torej, ki se tudi sicer pri delu srečuje z vprašanji pravic žensk in se s tem aktivno ukvarja. Sam kolesa ne vozim, ker mi tega ne dopušča prirojena hiba, zdi pa se mi skrajno neprimerno in neumno, da bi s pozicije moči moškega (če bi jo imel) odločal o tem, kdo to sme ali ne sme početi. A svet je kozlovska sodba v Višnji Gori, mi pa smo tisti, ki nam Flereta Krivostegna ni treba poslušati, kaj šele starešino Žužnjala! S to mislijo pozdravljamo pričujočo knjigo in ji želimo srečno pot k bralcem!