Piše: Melanija M. K. Lamerov

»K. V. T.«

 

»Bedaka, dovolj vaju imam, vaju in vajinega neupoštevanja pravil,« sem glasno zahrumel in nadaljeval: »Prenehajta biti tako lena in si začnita sama loviti hrano, ne pa, da jo kradeta bolnišnicam, lovcem in ljudem. In umijta se, ker smrdita.«

Kako pestro in raznoliko je bilo včasih moje sodniško delo. Zaradi tega sem si skozi življenje nabral nekaj prijateljev in veliko sovražnikov. In kako neumna so bila nekatera nadnaravna bitja. »Zadnjič vaju opozarjam,« sem rekel, vstal in stopil za lena volkodlaka. »Spremljam vaju,« sem pojasnil in jima v glavo potisnil svoj kazalec. »Au, to boli!« je zagodrnjal desni. Samo zavzdihnil sem, rana se mu je v nekaj sekundah zacelila nazaj. Njune drobne možgane sem označil, ko bosta spet kradla, bom vedel. »Izginita in bolje za vaju, da se ne vidimo več!« sem ukazal strogo in resno.

Včasih sem za kak trenutek postal navaden smrtnik, človek. Preden sem se odpravil domov, sem šel peš na sprehod. Hodil sem po zaledenelem pločniku, ko sem daleč pred sabo zagledal človeka z dvema psoma. Najprej sem se mislil izogniti srečanju in se spremeniti v ptico, da bi odletel, a me je nekaj vleklo naprej. Toliko različnih občutkov sem zaznal v teh treh bitjih naenkrat, da sem potreboval kar nekaj časa, da sem jih ločil. Zavohal sem psa, zaznal njun pogled, zaslišal pospešeni utrip človeškega srca. Spogledala sva se iz oči v oči, seveda sem svoje prave oči zakril z modrimi. Njegov pogled je bil tako … domač, tako privlačno nov, tako … Zaznal sem pasjo jezo in se odmaknil, še preden se je pes na povodcu zagnal vame. Branil je svojega lastnika, zaznal je nevarnost v meni. Moškega pa je bilo malo sram. »Oprostite,« mi je rekel vljudno, sam pa sem se mu samo nasmehnil in nadaljeval korak proti domu.

 

Sedel sem dnevni sobi in srkal svoj najljubši alkoholni zvarek. Pri vhodnih vratih je potrkalo, zaznal sem Julijanov prihod. »Vstopi,« sem odgovoril. Nasmehnil sem se ob vonju, ki je prišel v moj nos. Julijan je s sabo prinesel moje najljubše piškote. »Spet si pekel,« sem komentiral. Usedel se je na fotelj nasproti mene in pokimal. »Ja, dolgčas mi je bilo,« je odgovoril in se zraven zvito nasmehnil. Julijan je bil moj najboljši, najbolj zvest prijatelj. Najino poznanstvo je segalo stoletja nazaj. Morda lahko rečem, da je bil eden redkih, ki sem mu zaupal. Julijan je bil izmenjevalec oblik, star in močan, ter zelo iznajdljivo izpiljen v svojih sposobnostih.

»Zadnjič sta spet govorila o meni,« sem bežno navrgel. Počakal je, da sem se odmaknil v kuhinjo. »Ja, Niobe je začela. Si nama prisluškoval, a ne?« je odgovoril. »Ne, nikoli vama ne prisluškujem, le svoje ime sem zasledil … potem pa sem res poslušal, ja, zanimalo me je, kaj imata za povedati o meni,« sem bil drzen. Julijan se je nasmehnil. »Jaz mislim, da se ti nikamor ne mudi, boš že našel tistega pravega … saj ni, da se ti leta iztekajo,« je komentiral in se zarežal. Obrnil sem se in pogledal skozi okno. Zunaj je zopet začelo snežiti. Globoko sem vdihnil. V mislih sem videl zelene oči, ki sem jih srečal nekega večera. »Klavdij, zakaj se je utrip tvojega srca tako pospešil? Si mi morda pozabil kaj povedati?« je bil Julijan direkten. Nisem si mislil, da se bo oziral na moje občutke. Nagonsko sem se zaprl pred njim, ne da bi mu karkoli odgovoril. »Hej, ne zapiraj se pred mano, ne skrivaj svojih čustev,« je zatarnal Julijan, ko ni mogel več zaznati mojih občutkov. »Tvoj prijatelj sem, nikomur ne bom nič rekel, prav tako te ne bom vprašal nič več, boš že sam povedal, ko boš pripravljen,« je iskreno dodal. Obrnil sem se in ga pogledal. »Hvala,« sem rekel in rahlo pokimal z glavo. »Torej je nekdo,« je izzivalno odgovoril in se zarežal. Zavzdihnil sem in vanj zagnal blazino s sedežne. »Au, ej, to ni pravično,« se je pritožil, pograbil blazino in jo vrgel nazaj na sedežno. »Daj, nama nalijem še enega,« je predlagal in v roke pograbil steklenico edinstvene oblike.