Piše: Melanija M. K. Lamerov

»Z. K.«

 

Pričenjal sem se prebujati, svetloba je skozi žaluzije na oknih počasi silila v sobo. Pretegnil sem se in zagodel. Slišal sem, kako se mi je Paco približal in me nežno polizal po obrazu. Ne da bi ga pogledal, sem vedel, da je on. Denali nikoli ni spal v spalnici, če sem imel koga pri sebi. Včasih so me ljudje spraševali, kako vem, kateri je kateri, glede na to, da sta skoraj enaka. A nista bila enaka. Denali je bil resen, zvest, robusten in zaščitniški, Paco je bil igriv, nagajiv in zelo družaben. Dve leti nazaj sem izgubil starša v nesreči. Od prijateljev sem še isti teden dobil dva rjava mladička rodezijskega grebenarja. Denali in Paco sta tako postala moja nova družina.

Počasi sem vstal in zavzdihnil ob pogledu na Oliverjevo razgaljeno telo ob meni. Prejšnji večer sem se zopet napil, samo zato, da sem imel razlog, zakaj ne morem biti njegov prvi. Oliverja sem poznal že leta. Že kot majhen fant je s svojimi starši zahajal k nam v cvetličarno. Vedno je bila med nama kemija in z leti je fant postajal neverjetno lep in privlačen. Bil je veliko mlajši od mene. Že dolgo časa me je osvajal, a sem se zavedal njegove mladoletnosti in sem zaradi tega vztrajno zatiral svojo željo po njem. Mesec dni nazaj pa je postal polnoleten. Nekajkrat je prišel k meni na obisk in dvakrat me je spremljal na zabavo. Poljubljala sva se, kdaj je tudi prespal pri meni, to je bilo pa tudi vse. Vedno sem mislil, da me nekje globoko v duši zadržujejo in ovirajo njegova leta. Pa sem ugotovil, da temu ni tako. Čeprav je bil nadvse lep in seksi, čeprav sva se razumela in bi načeloma lahko bil moj fant. Jaz nisem bil prava oseba zanj. Jaz nisem bil aktiven, poznal sem se, slej kot prej sem vedno poiskal nekoga, ki me je nedostojno in grobo pofukal, brez vprašanj, brez pojasnil.

Naredil sem par mirnih korakov do hodnika. Denali je užaljeno spal na preprogi pred kopalnico. Počohal sem ga za ušesi in mu na gobček pritisnil poljubček. Med naju se je isti trenutek zrinil Paco. Naredil sem še par dodatnih korakov in oba spustil ven skozi teraso. Mrzel zimski zrak mi je butnil v obraz, da me je zmrazilo. Vrata sem pustil odprta, da se je hiša malo prezračila.

Ura je bila zame že pozna. Nedelje sem imel najraje, ker je bil to edini dan, ki sem ga imel samo zase. Edini dan, ko na posestvu nisem imel nikogar. Edini dan, ko moja cvetličarna z vrtnarijo ni bila odprta. Edini dan, ko mi ni bilo treba delati. No, skoraj, nekatere rastline je bilo potrebno negovati prav vsak dan.

Stopil sem pod tuš in po svojem telesu spustil vročo vodo. Namilil sem se in se spiral tako dolgo, da sem se pregrel. »Jutro, Zander,« je zaspano rekel Oliver, ko sem stopil izpod tuša. Nagajivo se je nasmejal, ko je z očmi premeril moje mokro golo telo. »Zapri vrata, piha s terase,« sem odgovoril in ga poljubil na čelo. Zagodel je in z roko segel po mojem tiču. Potem je pokleknil in me vzel v usta, preden sem lahko karkoli rekel. V trenutku, ko sem prodrl v njegova nedolžna usta, sem otrdel. Njegov jezik je bil tako topel in gladek. Bil je nežen, vzel si je čas. Spretno me je lizal in sesal. Grabil sem ga za lase. Potem sem vzel njegovo roko in mu nakazal, naj gre vame. »Še enega …« sem zašepetal pohotno, ko je prodrl vame s prstom. To je bilo tisto, kar me je popeljalo do orgazma. Skoraj nikoli mi ni prišlo, če nisem imel česa v svoji ritki. »Tako sem si te želel,« je zadihano rekel Oliver in ob tem rahlo zardel. Objel sem ga in ga poljubil na mlada usta. »Pridi, nama bom naredil zajtrk,« sem predlagal.

 

Popoldan sem šel na sprehod do Iana, svojega najboljšega prijatelja. Živel je v hiši pol kilometra naprej od mene z dobro prijateljico Shaio in sostanovalcem Tinom, ki ga še nisem spoznal. Vonj v hiši je bil še vedno neznosen, enako kot prejšnji večer po zabavi. Vse stvari in smeti so ležale razmetane naokoli. Sledil sem glasovom v dnevno sobo. Ian in Shaia sta ležala na sedežni in se režala. »Opala … končno sta se mečkala,« mi je rekel Ian, preden se je odmaknil in naredil prostor na sedežni. »Oliver mi je javil,« je dodal pojasnilo. Zavzdihnil sem, odkimal in se nasmejal. »Zakaj mu preprosto ne poveš, da imaš raje, če tebe kdo napiči,« je komentirala Shaia in mi podala zeliščni zvitek. Odklonil sem in raje naredil požirek vodke, ki je še ostala v steklenici na klubski mizici. »Zato, ker ni tako preprosto …« sem odgovoril resno. »Ja zato, ker ti ni čisto vseeno zanj,« je dodal Ian.

 

Domov sem se vračal pozno, ko se je zunaj že stemnilo. Bilo je mrzlo in megleno, čez kapo sem si nadel še kapuco in svoja usta prekril s pisanim šalom, ki sem ga imel okoli vratu. Paco je hodil kaka dva metra pred mano po pločniku, medtem ko je bil Denali na moji levi na povodcu. Hodil sem počasi, ker so bili pločniki tu in tam še vedno zaledeneli. Mimo nas se je peljal le en avtomobil, na mrzel nedeljski večer je večina ljudi ostajala doma. Daleč pred sabo sem zagledal postavo, ki se nam je kar hitro približevala. Po obrisu sem predvideval, da je moški. Nisem ga dobro videl, bil je zavit v temen šal. Odmaknil se je na prazno cesto in ko se je približal še bolj, sva se spogledala iz oči v oči. Za kratek čas se mi je zazdelo, da so njegove oči žareče vijolične barve, ko pa sem pogledal še enkrat, sem videl, da so modre. Pogleda skoraj nisem mogel odmakniti od tega nepoznanega moškega. V glavi sem slišal stavek znanega brazilskega pisatelja, ki je skoraj neznosno odmeval v meni: »Nihče ne zbeži pred svetlobo oči svoje druge polovice.«

Denaliju moški ni bil všeč, zarenčal je in me sunkovito potegnil v levo, da bi ga dosegel. Prav čas sem ga obdržal in za ovratnico prijel še Pacota. »Denali, pa kaj ti je zadnje čase …« sem rekel jezno na glas. Pogledal me je, Paco pa se je kar usedel ob naju. »Oprostite,« sem hitro in vljudno rekel moškemu, on pa se je le rahlo nasmehnil in nadaljeval korak v temno noč.