Piše: Manja Žugman

Že je, kar še ni – absolutna ljubezen

Pesnik Smiljan Trobiš je knjižne police obogatil z zbirko Že je, kar še ni, ki je izšla v letu 2019. V njej so zbrani haikuji in senryuji, razlika med njimi pa je ta, da haikuji odražajo veduto iz narave, senryuji pa prikažejo veduto iz človeške narave, zaradi česar so bliže zahodnjaškemu načinu razmišljanja. Odražajo namreč manj vzhodnjaško intuitiven pristop in imajo bolj racionalen pogled, prav tako pa interpretacijo umetnikove notranje resnice.

 

 

 

 

Smiljan Trobiš – Že je, kar še ni, Ljubljana, Spes 2019

Kar biva v naravi, biva tudi v človekovi duši. Kar je v človekovi duši, je tudi v naravi. Vzhodnjaki se v svojih haikujih poslužujejo poprej omenjenega pravila, zahodnemu svetu pa to ni dovolj, čeprav se tudi zahodni človek velikokrat usmerja od racionalnih rešitev k vedno bolj mističnim. Slednje pa je opaziti tudi v Trobiševem upovedovanju višjih resnic. Pesnik v preprostih trivrstičnicah posamezniku ponuja globlji uvid v samo bogastvo svojega duhovnega sveta. Po njegovem prepričanju je namreč svet duhovnega vzporeden našemu svetu materialnega. Z njim živimo že tostran in bomo v polnosti živeli v njem tudi po smrti. Trobiš svojemu ljubitelju haikujskih in senryujskih vrstic ponuja odgovore na zagonetna življenjska vprašanja, veliko upanje v srečno ljubezensko čustvovanje, ki ga lahko živimo že tostran kot pripravo na njeno popolno razodetje v prihodnosti.

Naslov zbirke Že je, kar še ni odraža skrajno racionalizacijo besed, vendar pa z njimi pesnik zaobjame vse to- in onstran bivajoče. Govori o veri v sedanjost in prihodnost obenem, saj primik od materialnega k duhovnemu omogoča tudi umetnina, ki pomembno prispeva k človekovemu razumevanju sveta, njegovi etiki, razsojanju in ravnanju. Zategadelj umetnost spreminja posameznika, spreminja svet in je svetotvorna ne le v iskanju novih pristopov k človeku, k estetskem in spoznavnem, ampak predvsem v etično-humanem spreminjanju človeškega srca ter njegovem vodenju v medčloveško ljubezen.

Trobiševi senryuji se dotikajo motivov narave in nadnaravnega, predstavljajo značajske lastnosti človeka, njegovo hrepenenje, etiko, ironijo in humor, v eno pa jih pravzaprav spaja univerzalnost višjega sveta, saj je človek transcendentalno, presežno bitje, vloga trivrstičnic pa je vez med obema svetovoma, ki Trobiševega bralca pelje navzgor, mu plemeniti duha in ga bogati z novimi spoznanji o njem samem kot o ustvarjeni danosti, podvrženi materialnemu in duhovnemu.

Senryuji lahko bralcu služijo za meditacijo, saj lahko med prebiranjem vrstic »Košček modrine / med oblaki. / Bom prišel tja?« pomisli na minljivost sveta in samega sebe (kot njegovega delčka). Razglablja lahko o zadnjih vprašanjih svojega življenja, razmišlja o tem, kaj bo po smrti, zaniha med shakespearovskim biti ali ne biti. Nemara sanjati? Da, v tem tiči skrivnost. V odkrivanju, premlevanju in odstiranju življenjskih skrivnosti in v nenehnem spraševanju, kako živeti in kako pobeliti temine v naših dušah, da bi bilo mogoče po smrti preiti v čudovito modrino nad nami.

Iz pričujoče knjižice senryu za senryujem plivka v bralca, ga dviga in prepričuje o lepoti duhovnega življenja z upanjem, da se vse začne in konča ter prehaja v absolutno ljubezen.