Piše: Melanija M. K. Lamerov

»Z. K.«

»Zander, veš … sem razmišljal o tebi, o naju … kaj pa, če bi jaz tebe?« je jecljaje izustil Oliver, ko je en večer prišel k meni. »Vem, da ti je to všeč … in rad bi, da midva vsaj poskusiva,« je vztrajal dalje. Vdihnil sem. »Dobro, okej, v redu, bova seksala,« sem odgovoril, naveličan prošenj. Oliver je skočil v zrak in pristal na meni. »A danes, sedaj?« je neučakano preveril. »Oliver, no …« sem odgovoril.

Pristala sva v spalnici. Občudoval sem njegovo mlado, še ne čisto razvito telo. Ne morem reči, da si ga nisem želel, a ne na tak način, kot si je on želel mene. Vzel sem ga v usta, poželjivo in grobo. Bil je trd in kar vabil me je nase. »Bolj nežno, bolj počasi,« je poprosil Oliver. »Torej, kako naj … a boš ti … ali …« je jecljal zmedeno. Pograbil sem kondom in mu ga nataknil na tiča. Ulegel sem se na trebuh in mu nakazal, naj gre name. Bil je počasen in nežen, nerodno je iskal mojo luknjico in se previdno zaril vanjo. Ob tem je iz sebe spustil pohoten zvok. »Pojdi še globlje,« sem rekel tiho. Vame se je zaril do konca in me seksal počasi in z občutkom. Zraven je gladil mojega tiča. »Lahko greš bolj grobo, hitreje,« sem izustil ves potreben in razdražen. Zavzdihnil je in odgovoril: »Mislim, da ne … tole mi ne gre najbolje.« Ulegel se je poleg mene, ves prestrašen in razočaran. »V redu je,« sem rekel in ga poljubil. Iz predala sem vzel čepek in ga prosil, naj mi ga vstavi. Potem sem se privil k njemu, najprej okusil in sprostil njegovo analno luknjico in se potem previdno zaril vanj. Zelo sem se moral kontrolirati, da nisem bil grob, da nisem divjal. Oliver je užival pod mano, užival v prejemanju. Midva nisva bila za skupaj, oba preveč željna nečesa v sebi.

»No, takole bi pa šlo,« je navdušeno predlagal Oliver, jaz pa sem bil preveč izmučen, da bi karkoli odgovoril.

Zelo delaven teden, eden izmed tistih v letu, ko imamo v cvetličarni z vrtnarijo največ strank. Par dni pred in po valentinovem vsi kupujejo rože. V rastlinjaku sem presajal še zadnje rastline, ko je vstopila Rebeka, prodajalka, ki dela v moji cvetličarni za blagajno. »Zaključila sem, ti kaj pomagam, Zander?« je prijazno vprašala. Rebeka je že deset let delala pri nas, bila je mamina dobra prijateljica. »Kako si danes?« me je vprašala z žalostnim obrazom in me potrepljala po ramenu. Skomignil sem. »Saj veš … vsako leto ju samo še bolj pogrešam,« sem odgovoril. »Boš šel?« je preverila. »Bom,« sem odgovoril in s pogledom nakazal na dve najlepši cvetlici, ki sem ju vzgojil in pripravil, da ju odnesem.

Moja starša sta umrla v prometni nesreči ravno dve leti nazaj, na valentinovo. Pozno zvečer sta se vračala iz večerje. Ko sta zapeljala čez most, je oče zaradi zaledenelega cestišča izgubil kontrolo nad vozilom in zadel v ograjo. Stara ograja je pod pritiskom takoj popustila in avto je padel globoko v dolino, po kateri teče velika deroča reka. Oba sta bila nezavestna, ko ju je zalila voda. Most je stal slab kilometer stran od doma in vsako leto sem na obletnico njune smrti šel zvečer tja, z dvema rožicama.

Po dveh dneh je nehalo snežiti, snega smo imeli več kot dovolj. Toplo sem se oblekel in zavil, ker je zunaj pihalo. Tudi Denaliju in Pacotu sem nadel njuna zimska plaščka. Bila sta kratkodlaka, zato sta bila v slabem vremenu vedno oblečena. Z dvema čudovitima belima kamelijama v rokah sem se odpravil na pot. Saj sem hodil tudi na pokopališče, a sem se na mostu lahko vedno najbolj približal spominu nanju.

V tihem in mirnem tonu sem se izpovedal, vedno sem jima povedal, kaj je novega, čeprav sem verjel, da me opazujeta, od tam, kjer pač sta. Bila sta premlada, da bi tudi njuna duša umrla. V deročo reko, ki je zaradi goste megle skoraj nisem videl, sem spustil cvetlici, ki sem ju spletel skupaj. Ko sta dosegli vodo, mi je iz očesa kanila solza. »Si v redu?« je previdno rekel moški glas nekje za mano. Trznil sem. Kako to, da ga nisem slišal? Pa tudi Denali in Paco ga nista zaznala. Obrnil sem se in videl moškega, ki sem ga že srečal nekaj dni nazaj. Presenetila me je njegova drznost, to, da me je kar tikal. Iz razdalje me je gledal z zaskrbljenim obrazom. Potem sem dojel, da verjetno izgleda, kot da želim skočiti z mosta ali kaj podobnega. Nagonsko sem se odmaknil od ograje in ga zopet pogledal. Spet se mi je zazdelo, kot da so njegove oči vijolične. Nasmehnil sem se in pokimal: »V redu sem, hvala za skrb.« Rahlo je pokimal in spet sva se zazrla drug v drugega. Zmotilo me je Denalijevo veselo cviljenje, ozrl sem se in videl, da z druge strani mosta prihajata Ian in Shaia. Moja prijatelja. Ian je v zrak pomolil steklenico šampanjca. Spomnil sem se na skrbnega moškega. Z nasmehom na obrazu sem se obrnil in ga želel povabiti na požirek, a ga ni bilo nikjer več. Vse sledi za njim so izginile. Čakal sem, da bosta prijatelja kaj komentirala, me vprašala, s kom sem se pogovarjal, a noben od njiju ni nič rekel, kot da nikogar ni bilo. »Rad sem imel tvoja starša,« je rekel Ian in me objel. Vesel sem bil, da sta se mi pridružila. Naredili smo požirek šampanjca in preostanek zlili v deročo reko pod sabo.