Piše: Matej Krajnc

Lodovik II. Postopaški, grof soproški, je končal s prerezanim grlom.

»Ta ne bo nikomur več pravil dragi moj fant,« je pripomnil grof Pletergenet, ko sva izvedela za neljubi dogodek. »Njegova soproga Nefertiti V. Blejska – mimogrede, nista vidva v zasebni gimnaziji kratek čas celo hodila?! – mi je pisala, češ da je zagubila tvoj naslov …«

»Ditke nisem videl vsaj od lani!« sem zmajal z glavo. »Ko sva ob anualnem čaju pretresala lasulje, ni nič omenila, da bi bil Viktor alergičen na rezila!«

Nefertiti V. Blejska je končala s prerezanim vratom.

»Rezila pa strežejo tej rodbini!« je začudeno mrmral grof Pletergenet, ko nama je družinski majordom sporočil tragično novico, še ne teden dni za Lodovikom II.

»Ni bil Viktor strasten zbiralec nožev?« sem pripomnil.

»Še več kot to – bil je dober nočni čuvaj!« je odgovoril grof Pletergenet. »A poklice na stran, imel je največjo zbirko rezil tostran okeana, sekal ga je menda zgolj John »West Texas« Mandy, s katerim pa vemo, kako je bilo!«

»A tisto s kačo?«

»Ne bi zdaj o tem!«

»Je policija že dala kakšno izjavo? Dve takšni smrti sta vendar lahko naključje!«

»Milicija trenira strogoću! Besides, Ditka ni nikoli marala policije! Še veš, kaj je dejal Viktor, ko si mu nekoč omenil, da premišljuješ, da bi izdal policijsko lepljenko?«

»Rekel je: mon semblable, mon frère!«

»Rekel je tudi: đavo se ne predaje, ti si mi u krvi!«

»Mislim, da takole ne bova nikamor prišla! Greva lepo do organov postave? Stari Pehtran bi me moral še poznati, prepustnici ne bi smeli biti problem!«

»Pa res misliš, stari moj,« se je nasmehnil grof Pletergenet, »da gre za prerezani grli?«

»Ne zaupaš uradnim podatkom?« sem se nasmehnil nazaj.

»Reciva, da so uradni podatki dovolj, da pokličem kočijo!«

»Zakaj je,« je spraševal Stari Pehtran, načelnik policije, »grof soproški ob sebi pustil listek z napisom moj dragi fant?«

»Take listke je puščal vsepovsod, to nič ne pomeni,« sem zamahnil z roko. »Tudi grof Pletergenet vam lahko potrdi, da je bil to njegov priljubljeni rek, uzrečica, klic, nagovor. Ponavadi ga je uporabljal v napačnih kontekstih!«

»Vidva torej menita …«

»… da grof soproški in njegova soproga sploh nista umrla s prerezanim vratom!« je vskočil grof Pletergenet. »Vse to je konstrukcija, da bi se fokus preusmeril na oporoko!«

»Ampak čemu potem sploh oporoka?«

Grof Pletergenet se je nasmehnil.

»Zaradi svežnja. Sveženj pomeni papir, papir tovarno papirja, tovarna papirja Vevče, Vevče so v Cicibanu, ciciban teče skoz zeleni dan, dan pa zdaj nastaja okrog 5.30 zjutraj! Zajtrk, dragi moji, oporoka je zajtrk!«

»Zajtrk ob pol šestih zjutraj?« sem ga začudeno premeril.

»Kdaj pa misliš, da jaz zajtrkujem?«

»Tudi jaz zajtrkujem ob pol šestih zjutraj!« se je oglasil Stari Pehtran. »Torej namigujete, da sta zaigrala prerezan vrat, da bi lahko zajtrkovala pozneje?«

»Ne namigujem,« je rekel grof Pletergenet, »sele trdim!«

Nadaljnje raziskovanje primera sva prepustila dobri pehtranovi potici, ki je pri izhodu s policijske postaje pela staro pesem Iva Robića Budi mirno, srce moje.