Piše: Melanija M. K. Lamerov

»K. V. T.«

Nenadno sem se zbudil takoj po polnoči, in to zaradi spomina, ki je uletel v moje misli. Moja mami je poskrbela, da sem se vsa stoletja svojega življenja enkrat na leto spomnil nanju, dobil pojasnilo, zakaj sem to, kar sem. Edinstvena mešanica čarovnika in izmenjevalca oblik.

»Vern, približujejo se, našli so naju, hitro se morava odločiti,« reče Edith. »Kakšne so naše možnosti?« vpraša Vern v upanju. »Samo ena možnost je, če ga želiva rešiti. Če želiva, da preživi, ga morava narediti močnejšega od naju, morava mu podariti svoje moči,« odgovori Edith. »Pa bo prenesel vse to breme, vse to nadnaravno darilo? Majhen je še …« prestrašeno vpraša Vern. »Pustila ga bom spati eno leto, naj se kuga poleže,« odgovori Edith. Z Vernom se spogledata, Edith v njegovih očeh prepozna njegovo potrditev. V zadnjih minutah življenja iz svojega soproga vase posrka vso njegovo nadnaravno moč izmenjevalca oblik in jo skupaj z vso svojo čarovniško močjo prenese na edinega sina, ki ga imata. Zajočem z vso silo, ko magija vdre vame. Edith zapečejo solze na obrazu, tako človeško šibka se ni počutila že stoletja. Pred vrati hiške zaslišita glasove: »Tu sta, ubijmo ju, če nista zbolela za kugo, nista iz narave, nista človeka!« Vrata se pod silo mož sesedejo na tla. Brez premišljanja dvema nedolžnima bitjema zadenejo za človeka usodne rane. »Glej, kri … človeka sta, ubili smo nedolžna človeka!« reče pretresen moški glas. »Ni mogoče, ušla sta nam … hitro, gremo naprej, moramo najti to čarovnico in njeno žival.« Za njimi ostane hiška z dvema truploma in spečim otrokom, skritim za magijo.

Vse to vsako leto znova spremljam skozi svoje oči, kot neka tretja oseba. V spominu mi je ostal tudi vonj lovcev, maščeval sem se za smrt staršev. Takoj ko sem zapustil svoj začasni dom po smrti Agnes, sem jih poiskal.

Navadil sem se biti dve nadnaravni bitji hkrati. Skozi stoletja sem se naučil prednosti in slabosti čarovništva in izmenjevalca. V vsakdanjem življenju sem uporabljal oster sluh in ekstremen vid, živalski voh in moč, reflekse, hitrost, samo celjenje in spanje izmenjevalca. Kot čarovnik bi imel dovolj spanja enkrat na teden, kot izmenjevalec sem lahko spal vsak dan, če sem to želel. Moje čarovniške sposobnosti so se hranile iz narave in nadnaravnih bitij, in ker sem bil sam tudi izmenjevalec, sem z energijo hranil sam sebe. Čarovništvo sem uporabljal, ko je bilo res nujno, ko sem bil drugače prešibak ali ko sem moral kontrolirati nadnaravna bitja v svoji večni službi nekakšnega sodnika. Razen za premikanje in nadziranje predmetov, to sem uporabljal bolj pogosto.

Ni se mi dalo kuhati, pa sem se izmenjal v evrazijskega risa in v megleni zasedi počakal na srno, ki je tavala po gozdu. Odžejal sem se v reki in po rečnem pobrežju nadaljeval pot proti domu. V nekem trenutku sem zaznal poznan vonj, ki me je prepričal, da se izmenjam nazaj v svojo obliko. Pogledal sem naokoli in na mostu videl tista dva psa, ki sem ju že srečal. A sem občutil tudi veliko žalosti, jeze in žalovanja. Vsa ta čustva so vrela iz moškega, ki je bil s psoma. Običajno mi je bilo vseeno za smrtnike, običajno se nisem vmešaval v njihova življenja. Tokrat pa si nisem mogel kaj, da ne bi preveril, če je kaj narobe.

»Si v redu?« sem vprašal previdno, ko sem se pojavil za njim. Kar naenkrat me je bilo strah ob misli, da bi se ta moški pognal v smrt. Obrnil se je in me pogledal. V njegovih očeh sem videl, da me je prepoznal. Odmaknil se je od ograje. »V redu sem, hvala za skrb,« se mi je zahvalil in se nasmehnil. Zazrl sem se v njegove oči, kot da nisem želel, da pozabi name. Slišal sem glasove dveh oseb, ki sta se približevali. Po občutkih, ki sta jih oddajala psa, sta bili njim poznani osebi. Ko sem videl, da ni razloga za strah, sem izginil v temo. Opazoval in poslušal sem dogajanje. Videl sem, kako me je moški s pogledom poiskal, a me ni mogel več videti.

Kot edinstven primerek sem se skozi stoletja uveljavil in brez posebnega truda povzpel med sam vrh nadnaravnih bitij. Po hierarhični lestvici sta bili nad mano dve bitji, enega od teh še nihče nikoli ni spoznal, razen bitja, ki je bilo prav tako nad mano, Araz. Obstajalo je par takih, ki bi se po moči lahko kosali z mano, a smo bili razkropljeni po celem svetu. Vsak od nas je skrbel in odločal za nadnaravna bitja na svoji celini. Imenovali so nas nadsod. Lahko bi živel kjerkoli na svetu, a sem izbral celino, na kateri sem se rodil, celino, ki mi je bila od vsega sveta najljubša. Rodil sem se leta 1348 v starem angleškem mestecu Ipswich, večino svojega dolgega življenja pa sem preživel v glavnem mestu velike severnoevropske države. Tam sem si ustvaril dom, kjer sem imel sodniško službo za nadnaravna bitja in kjer sem imel tudi pravo podjetje za smrtnike. Ukvarjal sem se s prodajo in oddajo nepremičnin po vsem svetu.

Moje stanovanje se je nahajalo na vrhu poslovne stavbe, v kateri sem preživel največ časa, vendar je bil zasebni vhod na drugi strani kot poslovni. Na delo sem hodil vsak dan, prav tako sem svoje delo jemal popolnoma resno, eno in drugo. Rad sem pomagal ljudem, rad sem delal z njimi. Včasih je bilo celo lažje kot z nadnaravnimi. Ponedeljek je bil v nadnaravnem svetu kot nekakšna nedelja za smrtnike, vikend je bil čas za žur in pregrehe. Ob ponedeljkih smo imeli zaprto, da smo se spočili od vikenda.

Srkal sem kavo in gledal skozi okno v svoji pisarni. Kave načeloma nisem potreboval, a sem oboževal njen okus in vonj. Z eno skodelico kave sem se vsako jutro pripravil na delo.

Pri vratih je potrkalo, zaznal sem Vaneso, svojo tajnico vampirko. V podjetju sem imel par nadnaravnih, vendar je bila večina zaposlenih navadnih smrtnikov. Nadnaravni so bili preveč leni za delo, preveč lahko so prišli do sredstev za življenje. Vanesa je vstopila, na mizo položila kup odprte pošte in dopise, ki sem jih moral podpisati. Potem se je vrnila po šopek, ki sem ga dobil vsak torek. Postavila ga je na klubsko mizico, me pustila samega in zaprla vrata za sabo. Nasmehnil sem se, vstal in si ogledal cvetlice tega tedna.