Anita Hrast: Miška Pariška

Piše: Matej Krajnc

Nabium, 2017, ilustrirala Tjaša Čuš

Mišek Pišek je podeželski mišák, preprosti miš, ki s podeželja pride v mesto iskat novih izzivov. Prijavi se v Penzion Mestna Trava in izve, da v taistem penzionu biva igralska zasedba s predstave Vesoljne miške. Naslednje jutro pri zajtrku sreča glavno igralko, lepotico Miško Pariško, ki je nastala iz ljubezni v mestu ljubezni. Lepotica mu je takoj všeč, a kaj, ko jo osvaja Mišek Kravatnik, veliki igralec, lomilec mišjih src. Prvo srečanje z Miško Pariško ni prijetno, gospodična je polna sebe, a Mišku Pišku to nekako ni pomembno; pomisli, kako lepo bi se imel z njo na podeželju in kakšno družino bi si lahko ustvaril. Gre si ogledat predstavo, a v vznesenosti pozabi, da gre zgolj za predstavo in v nekem trenutku namesto Miška Kravatnika, kot je zapisano v scenariju predstave, Miško Pariško reši pred modrimi jezdeci. Od sramote zbeži iz gledališča in sklene, da gre raje nazaj domov, na deželo, v svojo Srečno vas, kjer ni takih peripetij. A Miški Pariški je bila njegova nerodna kurtoaznost všeč in zgodi se, da ji Mišek pusti svoj naslov. Miška zares pride, ker ima Kravatnikovega osvajanja dovolj in ker je igralska skupina po tistem dogodku razpadla. Dežela ji postaja všeč, ostane in Miškove sanje o družini se uresničijo.

Razplet je seveda nekako pričakovan; kar slutimo, da bo Mišek Pišek, ki skoz mesto vleče veliko vrečo in si za obisk gledališke predstave kupi metuljčka, na koncu dobil še dekle. Kaj hočemo: ni narejen, iskren je, ni ohol, ampak preprost. Njegove vrednote niso priljubljenost in slava, pač pa delo in dom. Mišek Kravatnik v mišjem ljubezenskem trikotniku seveda ni nikakršen kontender – zoprn je in domišljav, da gre na jetra še sicer prav tako domišljavi Pariški. Nima šans. Izkaže se, da mu tako ali tako ni do miši, po njegovi krivdi namreč razpade igralska skupina, ker se mu zdi vsa peripetija v gledališču le preneumna, poleg tega pa mu Pariška naravnost pove, da ji ni všeč, kar pri mišjem Don Juanu seveda sproži napad ega in jezo; vse polomi in gre. Predstave je konec. Pišek in Pariška dobita družino, v Srečni vasi je vse lepo in prav, za zaključek slikanice pa je tu še Srečna pesem, ki, spevna in s priročnim refrenom, povzame vrednote Srečne vasi. Ljubezen je tista, ki prinaša srečo, sporoča slikanica, a treba si jo je prislužiti. Mišek Pišek ni svoje Miške osvojil kar tako, pač pa z iskrenostjo in preprostostjo. V dandanašnjem svetu žal ni tako; namesto ljubezni in preprostosti prosperirata sovraštvo in oholost, a prav zato je pričujoča slikanica opomnik, da bi lahko bilo drugače. In pisano, s prisrčnimi ilustracijami Tjaše Čuš.

Ilustrirala: Tjaša Čuš

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.