Italijanski tajnik, razgledan humanist, Paolo Santonino se je v slovenske dežele podajal s prepričanjem, da potuje v deželo kjer živijo barbari. Toda kaj ga je v resnici pričakalo na prvih dveh potovanjih skozi našo deželo? Poglejmo v spodnjem prispevku.

Piše: Luka Hepe

Santonino je na svojem prvem popotovanju s škofom Carlijem sprva obiskal nekatere kraje in gradove, ki stojijo na današnjih avstrijskih tleh, nato pa se je po zanj ne ravno prijetni poti po Zbiljski dolini odpravil v Dravograd. Na poti ob Dravi ga je, očitno takrat še deroča reka, spomnila na imenitne ribe, ki plavajo v njej: »… Drava, ki je dala dolini ime; po obilici vode in videzu prav nič ne zaostaja za reko Sočo in daje zelo dobre ribe najrazličnejših vrst …«. Posebej je izpostavil lipane in postrvi, ki so podobne kakor italijanske postrvi. Že na prvih vizitacijskih obedih so škofu in njegovemu spremstvu pripravili bogate pojedine z občasnimi glasbenimi nastopi za sprostitev. Ponekod so jim ponudili tako bistro vino, da so ga od vode lahko ločili le po okusu. Čeprav je bil Santonino gurman in je rad dobro jedel, se vseh jedi vendarle ni veselil. Na enem mestu jasno pove, da so se Italijani zadržali cmokov v sirovi juhi s čebulo in cmokov, ki so bili zabeljeni z oljem, saj so se bali kašlja in črvičenja v trebuhu.

 Santonino se je na poti velikokrat srečal z zanj nenavadnimi stvarmi, ki jih očitno iz Italije ni bil vajen. V enem primeru, na gradu Prižank (Briesinch, Priessenegg), ga je kastelan Jurij Vend povabil v skupno kopel. Santonino je ponudbo z radostjo sprejel, nato pa je osuplo ugotovil, da ga bo po ukazu moža umila kar kastelanova mlada čedna žena Barbara Flaschberger. »Na možev ukaz je Santonina, ki se je sprva branil, potlej pa se, ker je bilo že tako sklenjeno, uklonil in privolil, prav nežno podrgnila z belimi in mehkimi rokami po telesu do trebuha exlusive«. V italijanskih deželah tega niso poznali, na avstrijskem Koroškem pa je to bila ena izmed deželnih navad, saj se je spodobilo, da so z gosti ravnali s posebno ljubeznijo in častjo.

Večkrat so mu spanec kratile bolhe in stenice, v enem primeru v okolici Beljaka pa preozka postelja. Na gradu Majšperk so se gostitelji po večerji ob glasbi zavrteli v ples, v to so želeli vključiti tudi Santonina, a se je tajnik po hudih naporih naposled uspel opravičiti za nesodelovanje: »… in ko se je tajnik opravičeval z dostojanstvom svoje službe in prav toliko neizkušenostjo in zares odklonil, je bilo videti, da mu je gospa močno zamerila, ker se je čutila zavrnjeno.« Santonino je po prvem popotovanju o ljudeh dobil dober vtis. Omeni, da na tem območju popotovanja živijo Nemci in Slovenci pomešano in govorijo oba jezika. Ljudje se oblačijo v grobo sukno, v hladnih dneh pa na glavi nosijo kučme iz kožuhovine. Kot dober jedec je ocenil tudi prehrano in ni pozabil posebej omeniti, kako bogate pojedine so imeli. Navduševal se je nad okusnimi ribjimi jedmi, ostalim mesom in slaščicami, povečini iz raznega sadja.

Na začetku drugega popotovanja, konec avgusta 1486, sta škof Peter Carli, Paolo Santonino in njuno spremstvo prispeli v slovenske kraje, kjer so nadaljevali z njihovim poslanstvom. 28. avgusta so prispeli v Kobarid. Tu so po opravljenih dolžnostih kosili v hiši krajevnega vikarja Andreja, ki je gostom med drugim postregel mlado gos. Preko Tolmina so potovali v Cerkno, vmes so se zaustavili še v vasi Grahovo, kjer pa gostov niso pričakovali. »Po desetih miljah smo prišli precej lačni v vas Grahovo (Villa Brachi) in stopili v neko nizko hišo, polno dima, kjer ni bilo za nas nič nared. Kljub temu smo začeli kosilo s svežimi orehi, nato s kozjim sirom in zelo črnim rženim kruhom, ki pa nam je zaradi lakote dišal.«  Kljub slabim obetom je bila glavna jed bolj okusna in prefinjena: kuhana jajca, osoljene postrvi in pečeni piščanci. Škofu Carliju je še posebej teknil pečeni polh. Relief v okolici je hribovit, zato je bila tudi pot naporna. Kot posledica težavnih poti je bilo spremstvo skorajda vsakič, ko je prispelo na cilj, lačno. Podobno je bilo tudi na poti iz Cerknega v Poljane, kjer jih je tamkajšnji župnik Janez prijazno sprejel in jih pogostil s svežimi postrvmi. Poljane Santonino opiše kot majhno vas, ki ji je v velik okras prelepa reka Sora, ki je polna raznovrstnih rib.

Obiskali so še Škofjo Loko in Kranj, ki sta po opisih sodeč, Santoninu bila kar všečna. Kranj je imel v 15. stoletju čez trideset podružničnih cerkva. Levji delež njihovih dohodkov so predstavljali dajatve poljščin, predvsem proso. Deželo Kranjsko je opisal kot rodovitno ravnico, ki jo razmejijo dvigajoči se griči. Na višjih predelih se ukvarjajo z živinorejo, v sadovnjakih pa zorijo hruške, orehi, jabolka in breskve. Ponekod se pojavljalo vinogradi, ki pa dajejo kislo grozdje. Skoraj vsi prebivalci govorijo slovenski jezik. Bogate reke dajejo ribe, predvsem okusne postrvi in lipane. 2. septembra 1486 so gostovali v dominikanskem samostanu Velesovo, kjer pa jih niso pogostili z ničemer omembe vrednim. Na svoji poti iz Beljaka so se nato preko Bovca in Kobarida vrnili v domovino in s tem zaključili drugo potovanje po današnjih slovenskih deželah.