Vlasta Črčinovič Krofič: Kolibri

S šilčkom borovničk, namočenih v domačem žganju, sedim v loži na gugalnici. Ozračje je naelektreno. Oblaki se podijo po nebu kot za stavo in tam na obzorju švigajo strele sem ter tja. Rože v koritu plešejo divji ples vetra. Na rdeči cvet pelargonije sede droben kolibri, ki se ugnezdi v moje misli.

»Izpolnim ti lahko tri želje,« mi šepeta.

Kaj je zdaj to? Pa ne, da so borovničke premočne. Prešine me, preveč alkohola pomeni DTs – delirium tremens, privide, prisluhe, prikazovale se mi bodo bele miške. Pogledam v kozarec: ne, srknila sem šele droben požirček. Na nos nataknem očala in se ozrem okoli sebe. Pa saj to ni kolibri, droben Vilinček je, tisti iz sveta pravljic, ki menda živi na Luni in ki izpolni želje.

Vilinček se reži na vsa usta: »Sem vedel, da ne boš verjela. Ne obiraj se! Hitro pomisli v čigave čevlje bi rada stopila in čirule čarule, tvoja želja bo uslišana.«

»Počakaj Vilinček, zakaj naj bi stopila v čevlje drugega? Še moji me pogosto žulijo. Ko jih razhodim, pa so zreli za smeti.«

»Bučka, temu se le tako reče. Bi hotela slavo, denar, vladarsko moč?«

Vlasta Črčinovič Krofič: Podlesni črnilec, akril na platnu, 50 x 40 cm, 2020

Glasno razpredam: »Slava! Aaa, to bi bilo nekaj! Vsi bi me poznali, vsi bi mi ploskali, imela bi ogrooomno oboževalcev, na svoj blog bi dobila tisoče všečkov.«

Vilinček me prekine: »Slava ima svojo ceno. Vedno moraš biti urejena, vsako izrečeno besedo moraš temeljito pretehtati. Paparazzi te spremljajo na vsakem koraku. Kukajo v tvoje zasebne prostore in intimne kotičke življenja. Če izbereš slavo, žrtvuješ anonimnost in s tem svobodo. Niti na kavo s prijateljico ne boš mogla v bližnji bife niti z oguljenim nohtom v trgovino.«

»Ne Vilinček, prav imaš. Rada imam svobodo in anonimnost. Ta želja odpade. Kaj pa bogastvo? Če bi bila nesramno bogata, bi imela veliko hišo s šestdesetimi okni, tremi kopalnicami in velikim vrtom, pa še vikend v hribih, vikend na morju, kabriolet, čoln, helikopter in še in še …«

Vilinček me znova prekine: »Pozabi! Bila bi osamljena. Vsi prijatelji bi te iz zavisti zapustili. Poleg tega bi za negovanje, vzdrževanje in upravljanje nepremičnin ter voznega parka potrebovala armado zaposlencev, s temi pa vemo, kako je. Neprestano iščejo boljše pogoje dela, zahtevajo višje plače, se združujejo v sindikate in štrajkajo.«

»No prav,« sem malo nejevoljna. »Kaj pa vladarska moč? Vedno se jezim na aktualno Vlado. Če bi imela vladarsko moč, bi vse uredila hitro in pravično. Jaz, ki izhajam iz ljudstva, vem, kaj narod želi in potrebuje. Na primer: naša soseda si želi subvencionirano stanarino, sosed dodatek za pomoč in postrežbo, mlada mamica mesto v vrtcu za najmlajšega nadobudneža, prijatelj urejeno škarpo pred spomenikom kulturnega pomena …«

»Daj no, nehaj! Postajaš smešna. Kadar vladaš, poslušaš ministre, državne sekretarje, lobiste, varnostnike. Stikov z ulico nikoli ne vzpostaviš. Poleg tega ne smeš zaupati nikomur. Ves čas si v nevarnosti, da te bodo koalicijski partnerji ali opozicija odstavili.«

Po licu mi spolzi solza. »Vilinček, zakaj si stopil v moje misli? Ostala bom v svoji koži in srkala borovničke.«

Zavijem se v pled in se nasmehnem neracionalnemu, neplodnemu razmišljanju. »Bodi avtentična,« sem večkrat slišala spodbudne besede. Avtentična, svobodna, ali kot je rekel ata: »Bodi to, kar si!«

(Zgodba je bila objavljena v literarnem zborniku Žlahtne sanje, 2016)

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.