Nekoč je živela Polona. Šolo je zaključila le do polovice in se zaposlila s polovičnim delovnim časom na policiji. Tam je za malico vedno jedla polenovko, polnjeno s polento – vedno le pol porcije. Neko poletje se je poročila s Poldetom, obljubila zvestobo le na pol, se poljubila in z njim zaplesala polko po polju. Pol poročnega potovanja sta poležavala po poljanah, drugo polovico pa sta si polepšala s polpenzionom. Polona je možu dajala le pol čustev in zakon se je polagoma polomil – po pol leta sta se ločila. Polona je imela otroka le pol časa in tak polovični položaj ji je ustrezal. Ko je sin dopolnil polnoletnost, je odšel na Poljsko, kjer je imel polbrata. Polona je doma vozila svoj poltovornjak, polagala polena na police, polivala polže na vrtu, opoldan spila polič vina, ob polni luni pa gledala polhe in polemike na TV. Položnice ji je plačeval nek polkovnik. Tako je živela Pol-ona.

Zgodba je iz knjige Zelo kratke zgodbe, zbirka Frontier 2020.

foto: Nickolas Nikolic via Unsplash