Piše: Matej Krajnc

Sanje, 2020

V začetku marca je tudi k nam čez mejo prišel t. i. “novi koronavirus”; politična situacija je bila “v menjavi” – odhajal je en predsednik vlade in prihajal drugi. COVID-19, kot so poimenovali novi koronavirus, se je kmalu izkazal za svetovno katastrofo, ki je rezultirala v splošnem zdravstvenem in družbenem kaosu; ta v času pisanja tega zapisa še traja in okoliščine so še nekolikanj bolj zapletene kot marca. Težava t. i. “pandemije” je zlasti v tem, kako o njej poročajo mediji in politika: skoraj vsi po vrsti že od marca sejejo strah in paniko, ljudi množično zapirajo med štiri stene in vzpostavljajo selektiven sistem strokovnega aparata, kar je po vsem svetu rezultiralo v dejstvu, da s pandemijo upravlja pravzaprav politika, ne stroka, s tem pa se je v ljudeh zmanjšalo zaupanje v upravičenost ukrepov, ki ponavadi sledijo situaciji epidemij in pandemij. Skratka, po vsem svetu se daje vtis, da gre za izredna, skorajda vojna stanja, kar pa je za epidemije/pandemije seveda povsem neustrezno: segment stroke, ki je bil takoj umaknjen v ozadje in utišan, je ves čas opozarjal, da je za uspešno borbo proti tovrstnim situacijam pomembna zlasti naravna prekužitev večine prebivalstva, zdravstvo pa mora poskrbeti za t. i. “kritične skupine”, ki so bolj dovzetne za atipične inkarnacije virusov, med katere naj bi sodil tudi COVID-19. Svetovna zdravstvena organizacija je že pred časom priznala, da testiranje PCR, ki ga za ugotavljanje okužb uporabljamo tudi pri nas, ni ustrezno in da so številke o okuženih in umrlih redno prirejene v prid drugim interesom vladajočih struktur; to so priznale tudi številne druge evropske države, ki so se pozno poleti/zgodaj jeseni začele združevati in pripravljati številne tožbe, s katerimi naj bi se ustavili nesorazmerni in pretirani ukrepi v času t. i. “koronske krize”. Slovenije med temi državami ni bilo.

Ustavni sodnik dr. Andraž Teršek je v spomladanskem, t. i. “prvem” valu epidemije COVID-19, ki se je uradno končala prvega junija s preletom domačih in NATOvih letal, beležil to in ono, zlasti upravičenost in ustavnost ukrepov, v katere smo po odlokih t. i. “kriznega štaba” vlade (čeprav kriznega stanja niso razglasili) bili prisiljeni državljani. Njegovi zapisi so zdaj izšli pri založbi Sanje, ki v zbirki Dokumenta redno dokumentira “stanje sveta”, zlasti politične, ustavnopravne in etične nebuloze, ki se dogajajo v zadnjih desetletjih. Teršek je s pomočjo strokovnega pravnega aparata upravičeno podvomil v nekatere najstrožje ukrepe, ki smo jih bili in smo jih spet deležni v t. i. “drugem” valu epidemije, zlasti pa je opozarjal na politične zlorabe tega stanja. Slovenska vlada je namesto politike dvogovora z ljudstvom izbrala politiko žuganja in zastraševanja; zlasti v pričujočem valu je pri zajezitvi epidemije neuspešna in za to ves čas krivi državljane, češ da ukrepov ne upoštevajo. Državljani smo, mimogrede, že od 20. 10. prisiljeni v upoštevanje t. i. “policijske ure” – ta izraz vlada zavrača, češ da gre zgolj za omejitve gibanja, a potemtakem na ulicah ne bi potrebovali policije -, že drugič pa so, bojda zgolj za kratek čas dveh tednov, ki pa jim še ni videti konca, zaprli javni promet in “vse nenujne trgovine”, skupaj s šolami in univerzami. Podobni ukrepi se spet dogajajo tudi drugod po svetu, svetli izjemi pa sta (še vedno) Švedska in zdaj tudi Portugalska, ki ob milejših ukrepih stavita zlasti na zaupanje državljanov in na njihovo duševno zdravje, ki v mnogih primerih pogojuje tudi fizično. Tako se je pred kratkim odločila tudi Hrvaška, pri nas pa zaradi dolge zgodovine medsebojnih političnih obračunavanj med ljudmi tega zaupanja ni. Namesto da bi ga vlada v skupno dobro skušala vzpostaviti, nadaljuje s politiko žuganja in prelaganja krivde.

Teršek se v svojih zapisih sklicuje zlasti na etični imperativ, ki pravi, da imajo v demokraciji ljudje pravico vedeti, natančno in jasno, kaj vlade počnejo in načrtujejo z njimi. Zdaj je že jasno, pri nas in tudi drugod po svetu, da gre v končni fazi zlasti za velike posle s t. i. cepivi, s katerimi naj bi ljudi v kratkem na hitro precepili in tako ustavili virus. Cepiva kot taka so tačas zvečine nepreizkušena/slabo preizkušena in sem sodi tudi etični pomislek, da s cepivi ne gre tako hitro, saj lahko bolj škodijo kot koristijo in tudi na vsak organizem ne vplivajo na enak način. A ko posamezniki/ce opozarjajo bodisi na neučinkovitost/nehumanost ukrepov in na nujnost zgolj prostovoljnega, ne obveznega cepljenja, jih vlade in njihova stroka okličejo za “zanikovalce virusa” in razmišljajo celo, ali ne bi za “upornike” veljalo uvesti zapornih kazni. Vse to sredi sodobne demokracije, v kateri ima vsak pravico, da izrazi svoj dvom ali skepso, če se izkaže, da je ta upravičena, kar se je v zadnjih osmih mesecih izkazalo že večkrat, tudi z mnogimi protesti širom po svetu, na kar se vlade zvečine odzivajo z nasiljem.

Andraž Teršek se v svoji knjigi loteva prenekatere ustavne analize, pri katerih se sklicuje na ta hip precej pozabljeno Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Odloki o omejitvi gibanja so eno, karantene drugo, policijski nadzor in politična represija spet tretje. A v knjigi ne boste našli zgolj ustavnopravih pasaž – gre tudi za esejistične odlomke, razmišljanja in poezijo, ki kontekstualizira ta razmišljanja.

“Pišite. Razpihujte meglo.”, poziva Terška v predgovoru h knjigi policist Gregor Zalokar. Seveda, najhujša je megla. Z njo pa strah, ki vse bolj prodira v vse pore družbe, vpliva na medsebojne odnose in iz ljudi dela ponižne sledilce tistih na prestolu. In ovaduhe. In tujce, ki se trkajo s komolci, namesto da bi si dali roko in si jo nato umili ali razkužili, če se že tako bojijo okužbe. Številke, še vedno nepojasnjene, pa še kar frčijo z ekranov med nas. In nihče ne zahteva pojasnil. Ali redkokdo, pa je zavrnjen s cinizmom in medijskim linčem. Večina kar verjame, vse po vrsti, čeprav nas osnove demokracije učijo, da je treba vsako oblast presojati na kritičen način in jo nadzirati, saj ima po ustavi oblast ljudstvo, vlade so zgolj izvršilke, ki se menjajo, pridejo in grejo. Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali, je nekoč menda dejal Jezus Kristus. Vendar Kristus ni poznal politike t. i. novega koronavirusa. Dandanes bi farizeje izgnal iz templja in ljudem dejal: “Začnite spet živeti!” In, ko smo že pri tem, če ste že doma, v “lockdownu” ali “rockdownu”, kot pravi McCartney, le vzemite v roke pričujočo knjigo. Razmišljanje nič ne stane, je pa dragoceno.