Piše: Matej Krajnc

Beletrina, 2020

Spomini na otroštvo? Že, a ni tako enostavno. Avtobiografski memoar? Morda, a ni tako enostavno. Nadaljevanje t. i. “magičnega realizma”, ker mora literarna zgodovina imeti svoj zapolnjen predalček? Morda, a ni tako enostavno. Zgodba o mami in očetu? Morda, a ni tako enostavno. Čeprav je roman napisan v “furmu”, ki pritegne, in ga lahko prebereš brez prekinitve, ne gre za kakšno avtobiografsko mašilo, s katerim bi Lainšček polnil svoj prekmurski romaneskni ep. Težko bi tudi rekli, da je knjiga del kakšne “trilogije” ali “pentalogije”. Najlažje nam bo, če upoštevamo njen prekmurski kontekst, njeno štimungo, ki smo jo pri Lainščku morda že srečali, vendar redkokdaj na način copy-paste; gre za časovnico, ki se vedno znova izumlja in ko se vrne nazaj, se začne ponovno raziskovati. Vé se, da je to Lainščkova knjiga, a če bomo vanjo vstopili zgolj s takim predznakom, nam bo marsikak odtenek ostal skrit.

Nekaj že vem o pisanju o spominih; tudi sam se vsa leta sprehajam od Mariborske v Celju do Maribora in nazaj, na najrazličnejše načine in v raznih kontekstih: samoironično, v tretji osebi, “novinarsko”, v sonetih, prostem verzu, satirično … Ves čas iščem nekakšno distanco, ki bi moje spomine ohranila intimne, a hkrati dostojanstvene – da lahko stopim nazaj in vidim, kako je bilo v resnici. Tako je tudi z zgodbami mojih staršev. Kako se jih lotiti, da iz tega nastane nekaj, ob čemer se tako avtor kot bralec ne počutita nelagodno? Je to sploh mogoče? Lainšček v pričujoči knjigi raziskuje pokrajine teh razmerij in hkrati pred nas prinaša zgodbo zodnjega otroštva, ki se sprva tega še ne more zavedati, lahko pa iz tega ustvari dobro zgodbo spominov in hkrati zajame vanjo še del zgodovine, ki bi sicer ostal “nekje vmes”. Zdi se, da je to ključ do razumevanja nove Lainščkove proze, ki bo seveda nagovorila vsakega po svoje. In če boste prespali pri štorkljah nad visečo meglo, se spomnite, da ste tudi sami nekoč bili rojeni, da je vaša “ilovica” ostala nekje zadaj v spominih in da to izročilo nosite s seboj. Dandanes, ko nam marsikdo narekuje, kakšni spomini so dovoljeni, sta namen in rezultat Lainščkovega pisanja še toliko bolj dragocena. Beseda velja toliko kot spomin, če ne še več.