Piše: Matej Krajnc

Mladinska knjiga, 2020

Pred časom, ki tako hitro teče, da je zdaj že kar nekaj časa več, kot bi si človek mislil, sva se z Mirom na sedežu Društva slovenskih pisateljev pomenkovala o slovenski popevki. V tistih letih sem ga srečeval bolj pogosto, zdaj je teh srečevanj manj, pa sem bil zato zelo pozitivno presenečen, ko sem izvedel za izid tele knjige; vedel sem, da Miroslav Košuta ni ravno velik pristaš tega, da bi pisal avtobiografijo v nadaljevanjih. Napisal je Mornarja na kozi, kjer opisuje svoja otroška leta, pa se zdi, da se tisto vendarle mora nekako nadaljevati. Knjiga je pred nami in gre za izjemno zanimiv “ljubljanski mozaik”, kot pravi naslov. In Košuta dodaja, da Ljubljane ni nikoli zapustil. Ves čas se je vračal in ohranjal stike, tako ali drugače. Njegova pričujoča knjiga tudi ni zapik za njegovimi tukajšnjimi druženji. Je zgolj ugotovitev, da se je v teh letih marsikaj zgodilo.

In res se je zgodilo marsikaj: študij. Bolezen. Spet študij. Družina. Služba. Pesniško delo. In nato odhod, ki ni pomenil slovesa. Trinajst let dogodivščin, druženj in skrbnega tesanja muze. Prve objave. Prva pesniška zbirka. In srečevanje s slovensko popevko v šestdesetih in sedemdesetih, v obdobju, ko “popevka” še ni bila sinonim za pogrešljivo, instantno produkcijo, kjer ni pomembno, kdo kaj napiše, samo da je “producirano” in da se vrti na komercialnih radijskih postajah, če se. To je bilo obdobje, ko se je v popevko vlagalo, ko ni bilo vseeno, kdo poje in zlasti kaj poje. Miro z naklonjenostjo opisuje sodelovanja z glasbeniki (Privšek …), s pevkami in pevci, uspešnic pa tudi ni bilo malo. Kar poglejmo: Vzameš me v roke v izvedbi Elde Viler, Tam, kjer sem doma v izvedbi Edvina Fliserja, pa Maček v žaklju, Ura brez kazalcev (Bele vrane, Nino Robić) … Vse te pesmi najdejo prostor v ljubljanskem mozailu, pa še mnoga druga srečevanja – z Berto Ambrož, Marjano Deržaj in številnimi drugimi. Ko je v sedemdesetih, točneje 1973, sodelovanje s festivalom Slovenska popevka zaključil na veliki nogi, s pesmijo Zato sem noro te ljubila v izvedbi Tatjane Gros, je v analih ostal lep zbir zgodovine, pesmi, ki so ostale in niso bile zgolj za hitro potrošnjo. Čeprav pravi, da je “pisal po sili razmer”, so njegova besedila mojstrska in iskrena – dandanes se to na obnovljenem festivalu le še redkokdaj zgodi. Ali pa sploh ne več.

Podobno neprecenljivi so portreti literarne in gledališke scene – od slavnih Ocvirkovih predavanj, ki jih moja generacija ni več doživela, do zgodb o Mitji Mejaku, Kajetanu Koviču, Niku Grafenauerju (s katerim ga veže še posebej tesno prijateljstvo) in drugih. Ocvirk dostojnega naslednika pravzaprav ni imel, v smislu, da bi se vzgojila nova generacija, ki bi potem vzgajala nove (Ahac je seveda druga zgodba) – zgodili so se nasledniki, ki so se borili za “prevzem” in prevlado nad dediščino primerjalne literarne vede pri nas, oddelek pa s tem osiromašili. Ostala je znamenita rumena knjiga iz leta 1931, ki je pri nas po skoraj devetdesetih letih še vedno temelj vede … čas pa teče. Košuti je službeni čas tekel na nacionalnem radiu, kjer opisuje kolektiv, prihode in odhode; številne osebnosti, ki so tako tam, kot na uredništvih založb, kar tudi popiše, krojile tedanjo medijsko podobo družbe. V časih, ki jim samooklicani mesije dandanes pravijo “železni”, smo imeli eno najkakovostnejših popularnoglasbenih produkcij, bogato knjižno produkcijo, ljudje pa so, glej no glej, brali tudi poezijo, ne da bi ob tem razglašali, kako je to izguba časa. Pesniki in pisatelji so v družbi imeli svoj status; ne parazitov, pač pa pomembnih sočiniteljev tistega, kar zdaj tako zaničljivo imenujejo socializem. Pa ne gre toliko za sistem, kot za njegov kulturni pol. Partija je imela svoje muhe in te seveda niso bile majhne, a splošno spoštovanje do ustvarjalnega dela na področju kulture je bilo na povsem drugi ravni kot v dandanašnji t. i. demokraciji, kjer sistem “prostega trga” sesuva bistvene demokratične vrednote.

Ljubljana, v katero sem prišel letnik 1975 študirat leta 1994, in Ljubljana, v katero se je prištudiral Miroslav Košuta, letnik 1936, sta seveda dve popolnoma različni Ljubljani. Obstaja še tretja: takšna, kot je zdaj. Vse tri Ljubljane se ob branju prepletejo v zgodovino. Mirovo knjigo sem bral “na dušek” in se potem vračal k posameznim poglavjem, ne zgolj tistim, ki so me najbolj zanimala. Ne zgolj k tistim, v katerih sem protagonist/ke tudi sam poznal, od Smiljana do Petra, od Nika do Kajota. Od Elde do Edvina. Pričujoča knjiga bo ostala pomemben vir ne zgolj za domačo literarno, pač pa tudi za glasbeno zgodovino, kar je seveda imenitno, ker je pisnih pričevanj še vedno zelo malo. In nekoč še ni bilo stavbe Filozofske fakultete. Miro opisuje predavanja na drugih lokacijah, kamor naša študentska noga ni segla, imeli smo že svojo stavbo, čeprav premajhno (morda bi še šlo, če bi Evaldiño pustil odpreti okna). Prostorska stiska je še vedno problem. In tudi stiska jezika, če uporabim Grafenauerjevo sintagmo, postaja vse večja. Branje pa je zato seveda še tolikanj bolj zanimivo.