Piše: Matej Krajnc

Kulturni center Maribor, 2020

Ker si, pesem, ki jo srečamo na zadnji strani platnic pričujoče pesniške zbirke, lepo povzema duha pesmi, ki so v njej. Justina Strašek jo je posvetila pokojnemu soprogu z zanimivo življenjsko zgodbo, a o tem kdaj drugič – povedna je že fotografija na naslovnici. A pesmi Justine Strašek niso “objokovalnice”, tudi ode ali patetične memosrske rimanke niso; so poklon spominu, z dostojanstvom in osebno človeško privrženostjo, ki se v zbirki, ki je pred nami, sestavi tudi v prepričljivo pesniško pričevanje. “Čakam posamične sončne žarke,” pravi pesnica, “ki pronicajo skozi meglo vsakdana. / Zemlja se trese in izbruhnil bo / že zdavnaj ugasli vulkan – ker si.” Motto zbirke se udejanja v štirih razdelkih, v nekakšni “življenjski zgodbi”, ki gre od prvega srečanja do spomina, a ljubezen Justine Strašek ni zgolj privrženost – je ontologija. Skoz pesmi dokumentira vsa obdobja njegovega (in svojega) življenja (navsezadnje je knjižica bogato opremljena tudi s fotodokumentacijo), umerjenost posameznih besedil pa se preliva od klasično intimnih do splošno ontoloških in tudi angažiranih.

Zlasti ontologija v povezavi z intimo v vsej meri pokaže moč pesniškega dometa Justine Strašek. Ne gre za kake preprosto rimane pesmice, ki jih v takih primerih pogosto srečujemo, pač pa za pesmi v prostem verzu, ki se z različnimi strukturami in besednimi premiki lotevajo minevanja, izgube, žalosti, spomina in vztrajanja, kot tudi veselja, vznemirjenja in zaljubljenosti, z roko v roki pa hodita eksistencialna nota in angažirana beseda, ki je v tem kontekstu lahko nenavadna, a pojasnjuje tudi nekatere biografske podrobnosti lirskega subjekta (Seznami udbe). “Slepec hodi tipaje / in čaka, da spregleda.” pravi Justina Strašek v pesmi Zmeda, ki je ena osrednjih “ontoloških” pesmi. Lahko sploh spregledamo? In na kak način? Je odgovor ljubezen? V tem primeru zagotovo, čeprav jo minljivost vedno znova potiska na rob prevpraševanja.

Spremno besedo k zbirki je prispeval Ivan Janez Domitrovič, ki pravilno ugotavlja, da Justina Strašek v svojih pesmih “z besedo uokvirja intimnost, bolečino, sanje, a tudi izgubljeno hrepenenje”. Vsi vemo, kako je s tem, a izkušnja je na koncu povsod specifična, drugačna, posebna, svojstvena. S čimer pa ni rečeno, da izkušnja Justine Strašek bralca ne more nagovoriti prepričljivo in neposredno. Pa še kako, in upamo, da se izpišejo še nadaljevanja.