Piše: Melanija M. K. Lamerov

»K. V. T.«

Všeč mi je bil njegov stil, način, kako je imel razporejeno in opremljeno hišo. In kako noro okusna je bila njegova hrana. Odtehtala je groznega moškega, ki sem ga moral dobesedno zvleči z njega. Vprašal sem se, kaj se je zgodilo tako mlademu človeku, da je hrepenel po takšni grobosti in brezglavo sprejemal vase skoraj vse, kar je prišlo mimo.

Obsedela sva na usnjeni sedežni, se pogovarjala. Paco je ležal med nama in tudi Denali se nam je pridružil, potem ko me je sprejel v svoj trop. Z Zanderjem sem res premikal svoje meje, spreminjal svoje življenje, ukinjal rutino. Na psa bi lahko vplival z magijo brez vsakega truda, pa tega nisem želel.

»A bova sladico?« je vprašal Zander. »Kaj pa imaš?« sem preveril. »Čokoladni puding od včeraj,« je odgovoril, se zarežal in šel v kuhinjo. 

»Ostani tu, prosim,« mi je rekel Zander in me pogledal globoko v oči. Najini roki sta se dotaknili nekje na psu. Odgovoril sem mu z vprašanjem: »Zander, a ti veš, kaj pomeni tvoj priimek?« Odkimal je in me pogledal z zanimanjem. »Izvira iz stare slovanske besede kazac, kar pomeni naročiti, ukazati. Torej beseda Kasun predstavlja nekoga, ki ima avtoriteto, nekoga, čigar besede se ubogajo in upoštevajo,« sem pojasnil. Nasmehnil se je. Odgovor na njegovo prošnjo je bil jasen.

»Klavdij, a ti verjameš v ljubezen?« me je vprašal iznenada. »Ja, verjamem, verjamem tudi v to, da vsakega izmed nas nekje čaka prava duša,« sem odgovoril. »Zakaj se mi zdi ljubezen eno samo prilagajanje?« je vprašal naprej. Nasmehnil sem se in rekel: »Ljubezen je to, da si z nekom deliš ideje, želje, izkušnje … ljubezen te ne sme omejevati, ne tebe ne sveta okoli tebe. Vsak par lahko najde svoje omejitve, ni se ti treba držati tistih, ki jih upošteva ves svet. In definitivno se ti ni treba prilagajati.« »Kako pa veš, kdo je ta oseba?« je nadaljeval. »Čutiš, Zander,« sem odgovoril preprosto.

»Sem lahko iskren s tabo?« je vprašal previdno in me pogledal v oči. »Z mano bodi vedno samo iskren,« sem skoraj ukazal. »Ti si prvi … le ob tebi čutim nekaj … česar prej nisem poznal,« je rekel in na moje rame naslonil svojo glavo.

Čutil sem, kako se je umiril, kako globoko je postalo njegovo dihanje, zaspal je. Razmislil sem o njegovih besedah. Očitno sva se oba zavedala svojih čustev, le združiti jih nisva upala. Še dobro, da mi je prej razkazal svojo hišo. Enkrat ponoči sem ga odnesel v spalnico in se ulegel zraven njega. A sam nisem spal. Ni mi bilo treba. Opazoval sem ga med spanjem in božal psa, ki sta se nama pridružila.

Meni se je petkovo jutro začelo bolj zgodaj kot Zanderju. Vzel sem svoje stvari, ga poljubil na lice in se teleportiral v pisarno, kjer me je čakalo nekaj dela.   

Dobil sem sms sporočilo. »Rad bi se naučil kaj več o vinu, me povabiš na kozarček?« mi je samozavestno napisal Zander. Nasmehnil sem se in odgovoril: »Ob sedmih me počakaj v ulici kjer je čokoladarnica.«

Izza ovinka sem iz svoje stavbe par minut pred sedmo zavil na mračno ulico, kjer me je čakal Zander. Bil sem še daleč stran, a sem ga že zaznaval. Njegov vonj, njegov obris. A ni bil sam. Takoj sem napel sluh in začel zaznavati njegove občutke. Počutil se je ujeto, tesnobno in nemočno. Glas in besede, ki so prihajale iz moškega pred njim, so ga plašile. Govoril in vabil ga je v svojo past. »Zaupaj mi, obljubim, da se boš z mano znebil vse te odvečne pohote, ki jo zaznavam v tebi … tako zelo lepo dišiš in tvoje srce tako divja … pojdi z mano …« Naletel je na enega nadnaravnih, lačnega vampirja. Zavrel sem od jeze in ljubosumja. V sebi sem začutil potrebo po tem, da moram zaščititi, kar je moje. Zarenčal sem in pospešil korak, da sem v trenutku pristal ob njima. Vampir me je slišal, takoj se je odmaknil korak stran in pokorno sklonil glavo. Zander me je olajšano pogledal, stopil za mene in me prijel za roko. Vampirjeve oči so se zazrle v naju. Zopet sem zaščitniško zarenčal. »Oprostite, gospod nadsod, nič hudega mu nisem želel,« se je hitel izgovarjati. Brez besed sem ga pogledal v oči. Zaznal je moje občutke, pokorno je počepnil pred nama in se predal. »Nikoli več se ne približaj temu človeku, nikoli več ne povohaj tega človeka,« sem jezno ukazal brez besed. Ko je moj ukaz pristal v njegovih mislih, je spremenil izraz na obrazu. Zavedal se je, da je na napačnem teritoriju. Ritensko in počasi se je odmaknil v temno stransko ulico in izginil. Zavzdihnil sem in se zazrl v daljavo. »Kaj za hudiča je bilo tole, Klavdij?« je trepetajoče vprašal Zander. »Dobrodošel v mojem svetu,« sem rekel tiho in ga objel. Njegovo srce se je počasi umirjalo. Poduhal sem njegov vrat, njegov vonj, čas je bil, da ga označim, da nakažem, da je moj, samo moj.

»Ne morem spregledati tega, Klavdij … nadsod, kaj to sploh pomeni? Zakaj se te je tisti tip tako ustrašil? Zakaj je izgledalo, kot da si mu rekel nekaj, kar je slišal samo on?« je spregovoril Zander, ko sva se usedla v kot nekakšne vinske kleti. Globoko sem vdihnil. »Nadsod je moj naziv, na nek način sem njegov nadrejeni, kot neke vrste sodnik za prekrške, ki jih delajo takšni kot on, drugačni,« sem pojasnil. Zrl je vame in grizljal sir, ki sva ga naročila ob vinu. »Je to kot nekakšno podzemlje, ilegala? S čem se ukvarjate?« je preveril previdno. Odkimal sem. »Tako nekako, a ni ilegalno za nas, le za vas, ljudi … in z ničimer se ne ukvarjamo, le živimo in kdaj pa kdaj kdo naredi napako, ki jo je potrebno predebatirati.« Pogledal me je. »Za nas, ljudi, to zveni, kot da ti nisi človek,« je komentiral in se nasmehnil. »Tebi ne morem lagati, torej na to vprašanje ne bom odgovoril,« sem bil iskren in nama naročil še en kozarec rdečega vina. Ni več vrtal vame. Pogledal me je globoko v oči, zagrizel v svojo spodnjo ustnico in se mi približal. Najprej je prijel za moj tilnik in me rahlo potegnil k sebi, me pobožal po zabritem delu lasišča. Potem me je poljubil in jaz sem se mu prepustil. Najina jezika sta se strastno prepletla, na koncu pa me je ugriznil v ustnico in se počasi odmaknil. Spogledala sva se in s palcem desne roke sem podrgnil po njegovih ustnicah, preden sva se zopet poljubila.