Piše: Melanija M. K. Lamerov

»Z. K.«

Klavdij me je presenečal v vsem, kar mi je pokazal, v vsem, kar mi je počel. Tako noro sem se navezal nanj. Tako noro sem ga ljubil po tako kratkem času. Ob njem sem bil tako srečen. Kljub temu, da sem imel v sebi vprašanja, kljub temu, da sem se vedno bolj zavedal, da je drugačen.
Njegovi dotiki in poljubi so me vozili v nov svet. Ob njem sem pozabil na seks in orgazme. Ob njem sem si želel njega, njegovo bližino, poljube, njegov pogled in najino ljubezen.
»Rebeka, jaz grem po opravkih v mesto, bo Amelia uredila v rastlinjaku, do popoldneva bom nazaj,« sem rekel. »Prav, Zander,« je rekla in dodala: »A te lahko nekaj vprašam? A bodi iskren,« je preverila. »Seveda, povej,« sem odgovoril. »Zadnjič sem srečala Mici, rekla je, da te je že dvakrat videla v tisti stavbi z nepremičninami, pravi, da boš prodal cvetličarno,« je bila zaskrbljena. Nasmehnil sem se. »Nikoli ne bom prodal cvetličarne, Rebeka, ne skrbi. G. Klavdij je med drugim naša stranka. Prodal sem mu kočo na vikendu, da bom odplačal kredit,« sem bil iskren. Olajšano je pokimala: »A tako, oprosti, Zander, morala bi vedeti.«
V mestu sem se dobil na pijači z Ianom in Shaio. Povedal sem jima za prodano kočo na vikendu in dolgove, ki sem jih odplačal. Častil sem pijačo in jima povedal o vikendu s Klavdijem. »Kaj, v novega porscheja je dal psa?« je preverila Shaia. »Zander, ta tip je za oženit,« je dodal Ian.

V cvetličarno z vrtnarijo smo v petek dobili praktikanta za pomoč za par mesecev. Eo mu je bilo ime. Bil je zanimiv, zelo podučen in zelo zainteresiran za delo. Nil, voznik, mu je razkazal celotno posestvo. Večino časa je preživel z Amelio, pomagal ji je, ona pa mu je predajala svoje znanje.
Nila je na delo pripeljala mama in poprosil me je, če bi ga lahko zapeljal domov po koncu službe. Na poti nazaj mi je zatajil avtomobil. Sploh se ni hotel več prižgati. Počakal sem ob strani ceste, luči na avtu sem pustil prižgane. Zunaj se je že temnilo in obdajal me je gozd. Raje sem obsedel v avtu in poklical avto asistenco. Tudi Klavdiju sem napisal sms sporočilo, a sem vedel, da je imel sestanek. Smola, ki sem jo imel zadnje čase, mi ni bila nič kaj všeč.
Edini avtomobil, ki je prišel mimo, se je ustavil. V njem so bili trije moški nekje mojih let. Takoj so izstopili in me ogovorili. Bil je petek in delovali so opiti. Čeprav mi je instinkt govoril, naj raje ostanem v avtu, sem vseeno izstopil. Najprej so me spraševali o avtu in tem, kaj je narobe. Potem so me začeli zbadati glede znamke in velikosti mojega mini cooperja. Bil je mamin in nikoli nisem razmišljaj o tem, da bi ga zamenjal. Ko so videli, da ne reagiram na njihove zbadljivke, so prešli na moj videz, ugibanja o tem, ali sem gej, in o tem, kaj in kako imam rad v ritki. Postajali so vse bolj vulgarni in psihično nasilni. Strah me je bilo. Vse, kar sem imel v glavi, je bilo, kako in kam bi zbežal. V nekem momentu sem skušal steči stran, a me je eden izmed njih prebral. Dvignil je nogo, da sem se spotaknil čez njega. Jezno sem zaklel in ga nagonsko odrinil, druga dva pa sta se zagnala vame. Začutil sem udarec v trebuh, udarec v rebra in obraz. Bolelo me je, nisem se mogel braniti, fantje pa so postajali vse bolj pogumni, dokler se niso tla skoraj zatresla od pristanka mogočne pojave, ki se je prikazala za njimi, kar tako od nekod. Prepoznal sem jezne vijolične oči. Bil je Klavdij. Ne vem, od kod in kako, a bil je tu. V trenutku je vsak izmed fantov ležal na svojem koncu. Klavdij jih je besno razmetal naokoli kot plastične lutke in pritekel do mene. »Zan, si okej?« je bil zaskrbljen. Pobožal je moje oko, ki je že dobivalo oteklino od udarca. »Kako si me našel?« sem vprašal. »Čutim te, voham te …« je rekel. »Kako si prišel sem?« sem nadaljeval. »Z magijo,« je odgovoril, brez razmišljanja. »Ali si človek?« sem previdno šepnil. »Ne,« je zašepetal nazaj.

Predramil sem se, vse me je bolelo. Odprl sem oči, bil sem v postelji v Klavdijevi spalnici, popolnoma gol. Spomnil sem se na prejšnji večer, potem sem pomislil na Pacota in Denalija. Pogledal sem na omarico ob postelji, da bi preveril, koliko je ura. A sem tam zagledal listek »sinoči in danes zjutraj sem šel do njiju, okej sta, ne skrbi«. Nasmehnil sem se, kako sem ljubil tega moškega. Na vse je mislil.
Ulegel sem se nazaj in še malo zaprl oči. Ko sem se umiril, sem slišal glasove, ki so prihajali iz dnevne sobe. Klavdij se je pogovarjal z nekim moškim. Vstal sem in se usedel na rob postelje, da bi slišal, kaj se pogovarjata. »Klavdij, kaj se dogaja s tabo? Nič več nimaš časa za nas, prijatelje …« je rekel moški. »Res je, a ne, res je, kar se govori, kar pravijo po ulicah … nekoga imaš … človeka …« je omenil moški in nadaljeval. »Slišal sem celo, da je vampir naletel na njega in da si ga skoraj izgnal zaradi tega.« Moje srce je pospešilo utrip, bil sem kar malo nervozen, ko sem ju poslušal, slišal besede, ki jih sam nisem uporabljal. Klavdij je zarenčal, a ni rekel niti besede. »Klavdij, ti nikoli nisi ljubil smrtnika. Kaj je pri tem tako drugačnega?« je nadaljeval moški. Približal sem se še bolj in se pri tem dotaknil vrat, želel sem slišati, kaj mu bo Klavdij odgovoril. Kar naenkrat je nekaj zaropotalo. »Kaj? Tukaj ga imaš? Kako to, da ga prej nisem zaznal?« je bil šokiran moški. »Prekinil je mojo magijo, verjetno se je zbudil,« je mirno rekel Klavdij. »Kako lahko človek prekine tvojo magijo? O fak … Klavdij, on je tvoja sorodna duša?« je bil osupel moški, jaz pa nisem več razumel, o čem se pogovarjata.
Na meni so se naenkrat pojavile hlače in vrata pred mano so se odprla. Klavdij se je nasmehnil in moški ob njem je strmel vame. Imel je oranžne oči, ki jih je hitro skril za rjave. »Oranžne so boljše,« sem bleknil, brez razmišljanja. »Ve zate?« je rekel Klavdiju. »Ja in ne …« je odgovoril Klavdij in me poljubil na čelo. »Zander, to je Julijan, moj najboljši in najstarejši prijatelj,« je omenil Klavdij. Podala sva si roko. »Me veseli,« je rekel Julijan vljudno in s pogledom premeril moje napol golo telo. »Me zanima, kaj bo rekel Araz,« je čez čas rekel Julijan. »Araz že ve,« je odgovoril Klavdij. »Kako to misliš, ve, kako je to mogoče?« je preveril Julijan. »Araz vse ve,« je odgovoril Klavdij. »Sprejmem ga,« je resno rekel Julijan in pokimal Klavdiju. Ko me je zopet pogledal, so bile njegove oči oranžne.
Zavil sem se v puhasto odejo na sedežni, na trebuhu sem imel modrico, ki mi je šla na živce. Gledal sem v akvarij, a me to takrat ni pomirilo v celoti. Klavdij je pospremil Julijana do dvigala, potem se mi je pridružil na sedežni. Nisva se mogla več izogibati očitnemu. Spregovoril sem. »Nisi človek, kaj si potem?« sem vprašal. Klavdij je vdihnil in me prijel za roko. »Čarovnik,« je odgovoril in počakal na moj odziv. »Zato omenjaš magijo … kaj vse pa zmoreš?« sem vprašal radovedno. »Veliko stvari zmorem,« je rekel in po zraku sem in tja ponesel ves kup stvari. »Premikaš stvari,« sem komentiral. »Ja, upravljam lahko z vsemi stvarmi …« me je popravil. »Tista vaza takrat …« sem rekel tiho in Klavdij je samo pokimal. Odgrnil je odejo in oba sva pogledava mojo modrico, dotaknil se je je in ko je odmaknil roko, modrice ni bilo več. »Celiš,« sem omenil. »Ja, vendar je pri tebi lažje, ker imaš v sebi mojo kri, del mene,« je odgovoril in spomnil sem se na vijoličen zvarek, ki sem ga spil. »Upravljam z naravnimi elementi – z vodo, ognjem, zrakom, zemljo. Upravljam lahko z mislimi in živimi bitji, vendar ne morem brati njihovih trenutnih misli, razen če se jih dotaknem, takrat vidim njihovo sedanjost in preteklost,« je dodal. »Vidiš prihodnost?« sem vprašal. Nasmehnil se je: »Ne, to pa ne.« »Kaj pa uroki in napoji?« sem vrtal naprej. »To pa ja … in teleportiram se lahko kamorkoli, pravilno rečeno upravljam s prostorom, petim elementom,« je razkril.
»Zakaj se mi zdi, da to ni vse?« sem vprašal. »Ker ni … poleg čarovnika sem še izmenjevalec oblik,« je odgovoril. »Kaj to pomeni?« sem vprašal in se spomnil na trenutek, ko je Paco kar naenkrat postal Klavdij. »To pomeni, da se lahko izmenjam v katerokoli bitje na svetu. Prvič ga moram videti, potem lahko to bitje postanem, kadarkoli želim,« je pojasnil. »Kot izmenjevalec sem močnejši, hitrejši kot človek. Imam boljše reflekse, ekstremen sluh in vid, tudi ponoči. Imam sposobnost samoceljenja. Čutim lahko občutke ljudi, njihovo počutje, strah,« je še dodal. »Vas je veliko?« sem vprašal. »Zelo,« je odgovoril. »Kaj pa je Julijan?« sem nadaljeval. »Izmenjevalec,« je odgovoril. »Kaj pa tisti moški, je bil res vampir, vampirji obstajajo?« sem preveril. Klavdij je pokimal: »Ja, vampir je bil.« »Kdo pa je Araz?« sem bil previden. »Moj nadrejeni, nekako …« je odgovoril in se nasmehnil, ker je vedel, da imam še kakšno vprašanje. »Le dva sta nad mano …« je dodal. »Torej si zelo močan?« sem preveril. »Ja, zelo … sem edinstven primerek,« je skromno omenil.
»In tisto takrat glede tvojih let?« sem preveril. Dokončal je moj stavek: »Je res … imam šeststo dvainsedemdeset let … Zan, jaz sem nesmrten.«
»Si presenečen? Šokiran? Jezen? Povej mi, ker v tvoje misli ne morem vdirati,« je poprosil Klavdij. »Ne, nisem presenečen, niti jezen … od nekdaj sem verjel v to, da obstaja nekaj … kar je nad človekom, nekaj nadnaravnega,« sem odgovoril iskreno in dodal, »res pa je, da sem to srečal le v knjigah in filmih.«
»Mimogrede, Zan, katera je tvoja najljubša barva?« me je vprašal Klavdij. »Svetlo zelena,« sem odgovoril.
»In kaj še zmoreš?« sem izzivalno vprašal in ga poljubil. »Tole,« je rekel in kar naenkrat sem bil zopet gol. »In tole …« je rekel in pred mano obsedel popolnoma gol. Le verižica je ostala na njem. Njegovo telo je bilo mogočno in mišičasto. Na sebi ni imel niti kančka maščobe, bil je trd in žilav. Videl sem obris vsake mišice, kite, žile in kosti. Zagrabil me je in me v nadnaravi hitrosti ponesel v spalnico. Ulegel se je name in me poljubil. Na sebi sem čutil, kako trd in velik je bil. Rahlo se je dvignil in svojega tiča polegel ob mojega, da sta se drgnila en ob drugega, medtem ko se je Klavdij nežno in v ritmu premikal in drgnil po meni. Orgazem sva doživela istočasno, najina izliva sta pristala na mojem trebuhu. Oba sva se zagledala v belo tekočino, ki se je medsebojno pomešala in se pod Klavdijevim vplivom izoblikovala v obliko srca.

Po par dneh sem že sprejel Klavdijev svet, v katerega sem bil nehote vmešan. Življenje je teklo normalno naprej in v cvetličarni z vrtnarijo ni nikoli zmanjkalo dela. Praktikant Eo se je že čisto udomačil in super prav mi je prišel dodaten par rok.
Mimo se je oglasil Oliver, prvič, odkar sem ga pustil. Bil je drugačen, bolj umirjen, bolj zaprt, a se je še vedno nasmejal, ko me je zagledal. Spila sva kavo in malo poklepetala v pisarni. Ko sva stopila ven iz pisarne in mi je Oliver razlagal še neko zgodbo o enem žuru, sem na potki z dovoza zagledal Klavdija. »Kdo pa je to?« je radovedno vprašal Oliver in se zagledal v prihajajočega moškega. »Hmm … moj partner,« sem odgovoril. »Kaj? Tvoj partner? Ti nikoli nisi imel partnerja, skoraj fanta ne,« je bil osupel Oliver. »Te on odpelje stran?« je tiho in resno vprašal in se zagledal vame. Pokimal sem, se nasmehnil in kratko odgovoril »ja«. Klavdij je pristopil, pozdravil in me poljubil na usta. Potem je pogledal fanta ob meni in mu ponudil roko. »Ti pa si verjetno Oliver,« je rekel veselo.
»Spet drug avto?« sem komentiral, ko sem na dovozu zagledal čudovitega svetlo zelenega športnega terenca Volvo XC40. »Hmm … ne, ta je zate,« je odgovoril Klavdij in čakal na moj odziv. »Kaj? Zame? Kako to misliš?« sem preveril in takoj mi je bilo jasno, zakaj me je spraševal, katera je moja najljubša barva. »Kupil sem ti avto,« je lahkotno pojasnil. »Klavdij, ne moreš mi kupiti avta, ne, ne bom ga sprejel,« sem vztrajal. »Zan. Celo življenje stoletij delam. Denarja imam na pretek. Do sedaj ga nisem imel za koga zapravljati. Pusti, da te razvajam. Pusti, da ga zapravljam zate. Avto je najboljši, ne bo te pustil na cedilu. Domač. Zelo varen, pripravljen na akcijo, prostoren za Pacota in Denalija. Idealen za mesto. Graciozen in vrhunski, kot ti,« me je prepričal Klavdij. Zarežal sem se in mu skočil v objem. Videl sem, kako naju je Rebeka opazovala izza blagajniškega pulta v cvetličarni. »Hvala, Klavdij, ali kaj rečeš, ko ti nekdo kupi avto?« sem rekel zmedeno in prevzeto. »Se bom že česa domislil,« je nagajivo rekel in me zvabil v hišo.
»Všeč mi je, ko si gol,« je rekel in me slekel z enim samim tleskom prstov. Lizal me je, tako spretnega jezika še nisem videl in občutil. Vzel me je v usta, globoko in počasi je cuzal mojega tiča in zraven gnetel mojo zadnjico. Skoraj bi padel čez rob, ko se je ustavil in slekel še sebe. Potegnil me je za tilnik in se zrinil v moja usta. Z užitkom sem se igral z njegovo trdoto. Bil je tako prekleto velik in mamljiv. Ni dovolil, da ga pripeljem do vrhunca. Prekinil je sesanje in se začel čisto počasi drgniti po mojem obrazu, po mojih ličkih. Čutil sem, kako je trzal, čutil, kako je z drsanjem po meni dražil svojega tiča. Potem se je prestavil nižje, drgnil se je po mojem trebuhu, me gledal naravnost v oči in se izlil na moja prsa. Čas, ki si ga je vzel, nežnost, s katero je hodil po robu grobosti, njegova dominantnost. Zadovoljiti Klavdija je bilo moje novo poslanstvo. Nič več nisem bil egoističen, nič več mi ni bilo mar za lastne orgazme. In ravno sedaj, ravno zaradi tega, sem jih doživljal zaporedoma enega za drugim, celo brez stimulacije.

»Klavdij, Erik se je javil,« sem rekel previdno. Takoj sem pritegnil njegovo pozornost. Pogledal me je in čakal, kaj bom še povedal. »Pisal je, če se dobiva …« sem nadaljeval. Videl sem, kako se je njegova čeljust napela. »Povedal sem mu, da imam nekoga, a je vztrajal, da se vidiva v živo, da mu povem v živo …« sem dodal. »Dobro, pojdi in pojasni stvari. Naredi tako, kot se ti zdi, da je prav,« je rekel resno. »Hvala, da me razumeš,« sem bil hvaležen.

Čudno se je bilo dobiti z nekom, s katerim sem redno in zverinsko seksal zadnja leta, z nekom, ki je znal zadovoljiti moje potrebe. Z nekom, ki mi v tem trenutku ni pomenil čisto nič več, misel na seks z njim me je odbijala in se mi gabila. Erik me je čakal pred svojim tovornjakom, s cigareto v roki. Pozdravil me je in zažvižgal, ko je videl moj nov avtomobil. Vem, da mu ni bilo vseeno zame. »Kaj imaš novega sponzorja?« je vprašal izzivalno. »Vikend sem prodal,« sem rekel, ne da bi odgovoril na njegovo vprašanje. »Prodal si vikend in si kupil avtomobil za nekje štirideset tisoč evrov,« je rekel in se zarežal. Ko sem slišal ceno, sem spačil svoj obraz, sanjalo se mi ni, koliko stane tak avtomobil. »Se mi je zdelo, ja …« je dodal Erik in odvrgel čik. »In zakaj bi rad končal z mano? Saj mu ni treba povedati … tudi do sedaj nisi nikomur povedal …« je nadaljeval in se mi približal. Želel me je poljubiti, pa sem ga odločno zaustavil z roko. »Ne, Erik. Resno mislim. Z njim je drugače,« sem bil resen. »In kaj naj jaz … si kdaj pomislil name, si kdaj pomislil, da bi me povabil k sebi … da bi me prosil, naj neham z vožnjami … lahko bi delal pri tebi v cvetličarni … veš, da mi ni vseeno zate, Zander,« je bil Erik kar naenkrat težak. Zavzdihnil sem. »Erik, no …veš, da nama ne bi uspelo …veš, da ne moreš biti samo z mano, nikoli ti ne bi bil dovolj …ti ljubiš ceste …« sem bil realen. »In kako naj ti verjamem, da tip res obstaja … zakaj te je spustil sem … si mu sploh povedal zame … kaj pa, če … kaj pa, če še zadnjič seksava,« je predlagal obupano. Odkimal sem, ob njegovih besedah se mi je kar želodec obrnil. Sploh ne vem, zakaj sem do njega kar naenkrat čutil tak odpor. Odmaknil sem se korak nazaj. »Zander … te res boljše pofuka kot jaz … zadovolji tvoje globoke potrebe?« je vprašal, ves razdražen. »Ja, Erik … nikoli ti ne bi lagal … on me odpelje stran …« sem odgovoril iskreno. »Zbogom,« sem dodal, se usedel v avto in se odpeljal v temno noč.
Odklenil sem vhodna vrata, s poljubom pozdravil Pacota in Denalija in slekel jakno. »Ponosen sem nate, dober človek si,« je rekel Klavdij, ko se je kar naenkrat pojavil ob meni. »Čutil sem tvoje občutke, tvoj odpor … a si še vedno uspel ostati kulturen in človeški,« je pojasnil. Stisnil sem se k njemu v objem, željan njegovega zavetja. »Mislim, da je čas,« je zašepetal in dodal, »da te končno odpeljem stran.«