Piše: Matej Krajnc

Croatia Records, 2020

TV Zagreb, 1987 … Kdo ve, kaj smo gledali, a izza studijskih kulis se je iz sence prikazal Daniel in zapel pesem Hej, drugovi, ki se je nato znašla na plošči Slomljeno srce. Dobil sem jo za božič; od družinske prijateljice vinil, od domačih kaseto. Takrat sem bil že precej globoko v jazzu, gospelu, merseybeatu in drugih oblikah ameriške in angleške popularne glasbe; vrtelo se je vse, od Satchma do Elvisa, Beatlov, Springsteena, Stonesov in Plattersov. A Daniel je, kot Marijan Smode, zaradi teh ali onih razlogov ostal na polici še mnogo zatem, ko sem jugopop dokončno zamenjal za jugorock. Navijal sem tudi leta 1991, ko je žal za las zgrešil Evrovizijo, še danes pa sem mnenja, da bi leta 1984 njegova pesem Ma-Ma Marija odnesla precej več točk kot vsaj meni nekolikanj anemična in čisto preveč klišejska Čao amore z Izoldo in Vladom.

Pomlad 1983 je bila, ko je Daniel z Džuli pobral lovorike na Jugoviziji in presenetil vse, ki so prisegali na Lepo Breno. Po dolgih letih je Jugoslaviji pripel odlično četrto mesto. Z očetom sva se lovila okrog peskovnika in pela “stigla je sama sa ljetom”. Za odlični uspeh v prvem razredu osnovne sem si, takrat že ponosni pionirček, zaželel plošče z Džuli. Oče je umrl tik pred koncem šolskega leta, a na zadnji šolski dan me je v dnevni sobi čakala singlica z izvirnikom in angleško različico. Zgornja družinska prijateljica mi je prinesla še kaseto Bio sam naivan, mamina teta pa, ki je očitno prezrla, da sem dobil kaseto, še longplejko. Očetov duh je ostal tako nad Smodetom (ki je obeležil sprejetje med pionirčke) kot nad Danielom, ki je stal na drugem, bolj žalostnem koncu, a pozitivna štimunga njegovega največjega hita me še dandanes dvigne iz katerekoli slabe volje. Ostal sem zvest in se pozneje kot kantavtor tudi loteval njunega repertoarja; priložnosti na raznih rojstnih dnevih je bilo dovolj. Prevedel sem za dobro ploščo Danielovih hitov, od Džuli do Bio sam naivan, Reci, koji sam ti ja, Taj stari rock’n’roll, Jedina simpatija, Dušu je moju uzela in tako naprej. Veliko teh pesmi srečate tudi na letošnji kompilaciji, ki hkrati obeležuje tudi Danielovo petinšestdesetletnico. Štiriindvajset pesmi in Džuli v angleščini je kot naročenih za prvi vpogled v Danielov svet hitov. Zlato obdobje je trajalo tam nekje od 1983 do 1991, nakar so tudi albumi izhajali nekolikanj redkeje, delal pa ni nič manj in nanizal še nekaj uspešnic, med drugimi balado Kao da ne postojim, kjer je morda najbolje prišel do izraza razpon njegovega glasu. Če govorimo o velikih pevcih s tehničnim arzenalom, smo v Jugoslaviji imeli veličastni kvartet moderne dobe: Zdravka Čolića, Daniela, Kića Slabinca in Ota Pestnerja. Morda bi našli še koga, denimo Viceta Vukova, a pričujoči stojijo visoko na lestvici glasov, ki so zmogli vse. Ko danes poslušam Danielovo različico Monie, je to spet kristalno jasno. Znal je tudi zarenčati, denimo v Ma-Ma Marija ali Lovin’ That Rock’n’Roll, njegovi falzeti pa so postali antologijski in svojčas v Jugoslaviji tudi zelo iskani.

Na pričujoči kompilaciji je zajeto celotno Danielovo komercialno obdobje: od Bio sam naivan preko Džuli in Đeni, do Tine i Marine, Dušu je moju uzela, Levisic in Fantazije z zadnjega studijskega albuma iz leta 2013. Pred leti je v zbirki The Platinum Collection izšla dvojna kompilacija pesmi, ki je šla še nekoliko globje, tam smo lahko našli tudi Danielovo različico Deutscherjeve (kot Tim Coons) Willy From Germany (Prvi ljubavni san), tu pa je na voljo Monia s pokojnim Tomislavom Ivčićem. Na eno ploščo je nemogoče uvrstiti vse, zato manjka denimo Peggy Sue iz leta 1986 (Jugovizija), pa Karamel s splitskega festivala 1984, a nič zato. Osebno pogrešam Reci, koji sam ti ja, eno najlepših jugoslovanskih pop balad, je pa tu Donna, Donna, znamenita Dos Kelbl, ki jo poznamo med drugim iz izvedb Donovana Leitcha in Joan Baez, pa stari hit Bobbyja Veeja More Than I Can Say (S tobom neću nači sreću), ki ga je pozneje predelal Leo Sayer.

Osebno pa še vedno najraje posežem v obdobje 1982-1986, obdobje albumov Bio sam naivan (prve in druge različice), Suze i smijeh, Lovin’ That Rock’n’Roll, Tina i Marina in Dušu je moju uzela, ker tisti Daniel prinaša največ spominov. Gazenje po sneženem Celju v januarju 1986, da sem, malce z zamikom sicer, v pokojni veleblagovnici T dobil kaseto Tina i Marina, velika noč 1987 s ploščo (spet malce z zamikom) Dušu je moju uzela (in priloženim postrom), po naključju odkrito ploščo Lovin’ That Rock’n’Roll ob koncu leta 1985. In dolge ure s kaseto Suze i smijeh leta 1984, ko smo si mulci skušali zapomnit vsa besedila, sploh tisti del: “Volim tvoje uvojke i djetinjasti hod …” No, kako desetletje pozneje smo razumeli, v čem je keč. In ostaja melanholija, ki me vedno prime ob pesmi Anđela, ko sem si nekoč skušal predstavljati, zdaj pa si čisto razločno predstavljam zgodbo: “Vatra u kaminu i u sobi mrak, pričaš o svom sinu, što on radi sad … Starija si malo, al’ to važno nije, sve je kao prije oko nas …” Da o igrivosti Marinele, ki jo je Daniel prevzel iz operetnih rok Tina Rossija, ne govorim. “Iz torbe đavlu ispala?” Hej! Teh dveh pesmi ni na pričujoči kompilaciji, a ne morem kaj, da ju ne bi omenil, ko govorim o Danielovem opusu. Vse, kar je zapel, je zapel z lahkoto, pa če je šlo za rockabillyjevsko pop senzibiliteto Džuli, boneyemovsko Tino in Marino, pretresljivo romantično Monio ali pa nekolikanj etno štimungo Daj mi usne slatke k’o med in Tuga vojnika.

Na iTunes najdete digitalizirane vse albume iz že omenjenega “zlatega obdobja”, zgolj prvi umanjka, kdo ve, zakaj, morda še pride. Tudi kompilacije so v digitalni obliki in tale se jim pridružuje. Iztekla se je še angleška različica Džuli in marsikdo se morda sprašuje, čemu za vraga že ne pustim svojih mlajših let za sabo. Čemu pa bi jih? Pomirjajo me in mi dajejo moči za pogled v prihodnost.