Piše: Matej Krajnc
Beletrina, 2020
Igorjev Vidmarjev je več, slišal sem vsaj za dva, no ja, za Bobana tudi že, bilo jih je vsaj kakih pet v našem predmestnem naselju, kjer sem odraščal, a tisti Igor Vidmar in tale Boban sta kot rit in srajca. Skorajda. Ne samo, da sta si podobna, delita iste vrednote in doživetja. Skorajda. Ali pač ne samo skorajda? Pričujoča knjiga je podnaslovljena “po nekaterih motivih iz življenja Igorja Vidmarja”. Motivov je pravzaprav precej, a saj to smo tudi pričakovali, že odkar smo Bobana prvič videli na TV. Njegovo življenje se v pričujoči literarizirani biografiji, kar pomeni, da ne gre za klišejsko paraliterarno delo, razstira tako v anekdotah kot v faktografiji. Obojega ne zmanjka tako zlepa, tako Boban kot Igor pa še nista rekla zadnje besede.
Če govorimo o zgodovini jugoslovanske punkovske in punkrockovske glasbe, v njej Boban in Igor zasedata pomembno mesto. Od ročne distribucije prve singlice Pankrtov, do Parafov in vrste koncertov tega ali onega punkovskega in rockovskega značaja, nedvomno velja, da bi scena brez tokratnega protagonista v poljubni inkarnaciji bila videti krepko drugače. Punk je udaril, ko se je rock začel mehčati in institucionalizirati, a ko se je institucionaliziral tudi punk, smo imeli za seboj prelomna leta in plošče. Zgodovina Jugoslavije je s tem ključno povezana. Naš protagonist je bil zraven, ko je bilo treba varovati pravice in svoboščine izražanja takrat, pred veliko prelomnico 1980, in potem, ob velikih prelomnicah ob koncu tega desetletja. Prav zanimivo je brati vse te prigode in anekdote; s tisto znamenito značko, pa kako je denimo veliki osamosvojitelj in večni minister D. R. svojčas, konec sedemdesetih, razsuval nove tokove glasbe, na katere se itak ni spoznal, kako je protagonist tovoril plošče iz tujine, kaj se je dogajalo na Radiu Študent, na Novem rocku in kako se je potem v novem tisočletju začela obračati koncertna scena. Lepo število t. i. osamosvojiteljev je stopilo na temno stran zgodovine v veri, da bodo “zasluge” dovolj za pometanje z demokracijo. Boban je ostal na svoji strani, Igor Vidmar tudi. Samohodec torej, kot pravi pričujoča knjiga.
Njegove komentarje sem že v osemdesetih poslušal na TV, bral članke in izjave, nato pa so se začela vrstiti tudi osebna srečevanja, na hodnikih Radia Slovenija, RŠ, na koncertih in v mestu. Prišel je na tiskovno konferenco ob izidu prve plošče mojega benda Sužnji Sendvičev, bil je zraven tudi, ko smo z bivšimi Izvirovci in Avanturisti v zasedbi Agencija Rokenrol čisto na začetku tisočletja kurili po klubih. Nikoli se nisva zapletala v dolge debate; par besed in kimanje ob srečevanjih, a samohodčeva pojava je v našem kulturnem prostoru že tako domača, da je ob vsakem malce bolj nekonvencionalnem koncertiranju gotovo kje v bližini. Morda z drugim imenom, tako ali drugače, a saj se stvari niso bistveno spremenile. Še vedno veljajo besede Pankrtov: lepi in prazni. Še vedno velja: tovariši gospodje, jst vam ne verjamem, le da so zdaj razmerja nekolikanj drugačna. In spet je treba ročno tovoriti plošče. Dokler so še.
Pri založbi so v opisu knjige navedli: Igor Vidmar, boter in stric iz ospredja slovenskega panka, ki je v romanu navdih za glavnega junaka Bobana, je človek, ki je v Slovenijo pripeljal mnoga najbolj znana imena svetovnega panka in rocka, od Davida Bowieja do Nicka Cava, v romanu pa so zapisane tudi sočne zgodbe o članih bendov. Kot eden glavnih alternativnih slovenskih medijskih aktivistov urednikov in glasbenih promotorjev je deloval v Mladini, na Radiu Študent, Radiu Slovenija in Studiu City. Kot koncertni promotor in producent je Vidmar v Jugoslavijo in Slovenijo pripeljal več kot tristo svetovno znanih skupin, sodeloval pri mednarodnem prodoru skupine Laibach in bil založnik njenega prvega albuma. Kot eden glavnih neodvisno levih alternativnih glasov rajnke Jugoslavije je – tudi kot član kolegija Odbora za varstvo človekovih pravic – pripomogel k osvoboditvi Slovenije in poznejši uveljavitvi mnenjskega pluralizma v medijih. Vir je spletna stran Beletrine. Bi pomislili: jebemti, Boban je bogataš, nekje okrog Malibuja na terasi svoje palače srka šampanjec in kadi najboljše cigare, medtem ko ljubeče gleda jahto v zalivu. A Boban cigar ne mara, tobak se mu gnusi, tudi pijače ne prenaša dobro, kar pa zadeva vile in jahte, so potrošna zadeva, pomembne so druge stvari: poglejte zgodovino naše glasbe, pa bo jasno, kaj je pomagal graditi.