Piše: Matej Krajnc
BMG, 2020
Morda pričujoča zbirka ni čisto definitivna, umanjkajo namreč zgodnja Shakyjeva leta, tista, zaradi katerih ga še vedno cenijo v (neo)rockabillyjevskih in roots-krogih, medtem ko se nad leti njegovega velikega komercialnega uspeha, solističnimi leti brez zasedbe The Sunsets torej, zmrdujejo. A ravno ta so zajeta v tejle zbirki in to na resnično integriran način. V upanju, da nekoč kmalu dobi svoj definitivni dom še desetletje pred velikim vstopom na vrhove lestvic, je tale kolekcija veličasten poklon glasbeniku, ki se ga v prvi polovici osemdesetih komercialno skoraj nihče ni mogel dotakniti. Ko je na začetku tega desetletja najprej s priredbo Hot Dog Bucka Owensa in nato še This Old House Stuarta Hamblena začel pohod v komercialo, je imel za seboj hudo kilometrino, vlogo v mjuziklu (o Elvisu) in nekaj zafrustriranosti, ker veliki met z zasedbo The Sunsets nekako ni in ni uspel. Kot solist se je odločil, da bo šel na vse ali nič – svoje usmeritve ni maral preveč spreminjati, še vedno je šlo za priredbe starih pesmi v novih oblekah in njegove avtorske pesmi v tem duhu, le da se je produkcijsko pustil prenesti v osemdeseta, kar je v drugi polovici desetletja nato njegovi sicer sprva sveži glasbi kljub vsemu začelo vse bolj odvzemati svežino in naboj. Albumi, ki jih je sprva skrbno sestavljal, so postajali vse bolj ohlapni, in po letu 1990 za njegove nove pesmi ni bilo več resnega posluha. Zgodba se je seveda nadaljevala z nekaterimi posameznimi pesmimi, tu in tam, albumi so bili vse redkejši, a Shaky je še naprej redno koncertiral in unovčeval stare hite.
Na njegovih zgodnjih solističnih ploščah, tam med 1980 in 1985, so lahko pristaši korenin našli precej biserčkov, ki jih je Shaky vselej pel s posebnim veseljem. Pokazal je tudi širino – poleg klasične rokenrolovske štimunge ste lahko slišali tudi precej countryja in ritma&bluesa. Vse to je bilo zapakirano v nekolikanj sterilno produkcijo, ki je omogočala uspeh, zmanjšala pa integriteto. Kako, lahko slišite, če poslušate izvirno različico Marie, Marie v izvedbi The Blasters in nato Shakyjevo. Phil in Dave Alvin se slišita bolj avtentično, navsezadnje sta Američana, okej, a nekateri produkcijski posegi so iz Shakin’ Stevensa iz časov Reet Petite in Silver Wings naredili Shakyja za novo dobo.
A če pozorno prisluhete ploščam, boste našli precej zanimivih izvedb, in Shaky je zelo dobro poznal tudi skrite strani zgodovine rokenrola. Tako na prvem solističnem albumu leta 1978 najdemo precej velikih uspešnic zgodnje dobe rokenrola, že na drugem pa denimo Lovestruck Jerryja McGilla in Do What You Did Thurstona Harrisa. Njegove avtorske pesmi so bile napisane bodisi v duhu doowoopovskega popa petdesetih bodisi popa “najstniških idolov” s konca tega desetletja ali pa kot energični rokenroli (Baby If We Touch, Oh Julie, (Yeah) You’re Evil, I’m Lookin’ …). S svojo komercialno uspešnostjo je precej oživil zanimanje za glasbo petdesetih in za nekatere izvajalce/izvajalke, ki jih je širše poslušalstvo že izgubilo z radarja (Big Joe Turner, Emile Ford, Brook Benton …). Njegova izvedba Marie, Marie je precej pomagala pri prepoznavnosti The Blasters, eni najboljših roots-zasedb osemdesetih. Stray Cats so s svojo mešanico orto-rokenrola, swinga in punka bili morda udarnejši, bolj avtentični in robatejši nosilci ognja, Shaky pa je šel svojo pot in z neverjetno priljubljenostjo v Evropi postal eden ključnih izvajalcev t. i. “evropopa”. V ZDA se njegova priljubljenost ni nikoli zares razmahnila, vendar je svet velik in milijonske prodaje na Otoku, v Evropi in drugod po svetu so sredi osemdesetih dodobra utrdile njegov položaj najuspešnejšega med “klasičnimi” poprockerji. Popevka Oh Julie iz leta 1982 je navdihnila tudi naš trg; Daniel Popović je s svojo Džuli (ki na Shakyjevo sicer spominja zgolj po imenu in uporabi harmonike v aranžmaju) dosegel velik uspeh na Evroviziji leta 1983 in se do 1991 vsaj občasno še vedno vračal k tej štimungi (Ma-Ma Marija, Taj stari rock’n’roll, Loli me voli, Peggy Sue, Tu, tu poljubi me, Daj obuci levisice).
Pričujoča zbirka prinaša 19 zgoščenk, na katerih najdete vse solistične studijske albume iz obdobja 1978-2016, tri zgoščenke redkih pesmi in dva koncerta. Zraven je knjiga z dokumentarnim gradivom in esejistiko. Lepo urejena in bogato dokumentirana zbirka ni poceni, je pa dragoceno pričevanje pomembnega dela glasbene zgodovine, ki se še ni iztekel – Shakin’ Stevens načrtuje nov album. Ko bodo odgovorni spoznali, da se svet pred virusi in pohlepom ne more vsevdilj zatekati v osamo, depresijo in represijo, ampak se je treba organizirati drugače, ljudem pa dati nazaj svobodo in svež zrak, ga bomo zagotovo srečali tudi na odru. Do takrat pa še kak komad, kajne:
