Piše: Matej Krajnc
Beletrina, 2020, prevod Marko Košan, spremna beseda Marcel Štefančič Jr.
Do Stephena Kinga sem vedno imel posebne vrste rešpekt – v osemdesetih se je tudi pri nas začelo izdatno govoriti o njegovem pisanju, leta 1983 je ugledal luč sveta prosluli Cujo, ki sva ga z bratrancem gledala takoj, ko je dobil videorekorder, torej kakih šest let pozneje. “Ti ne rabiš vidijorikorderja, uč se raj!” je bil odgovor pri nas doma, ko sem še jaz poprosil za ta artefakt, nabavil pa sem si ga sam točno deset let pozneje, 1999, ko sem imel nekaj denarja od zbirke Razpoloženja in prevajanja softvera, pa v celjski Novi vasi v prvem nadstopju tedanje štacune nisem mogel več mirne krvi mimo vseh tistih aparatov. “Tak, zej je šou faks!” so rekli doma. “Zej boš sam zjau u ekran!” Jebemti, pa menda res!
Pravzaprav me je nekaj časa še bolj kot Kingovo pisanje zanimala njegova naklonjenost do glasbe. Že v Carrie je cel kup referenc na nekatera ključna obdobja zgodovine popularne glasbe, denimo na Tennesseeja Ernieja Forda, Boba Dylana, Raya Pricea, nakar v nekaterih drugih delih najdemo Grateful Dead, Chucka Berryja, Beach Boys, Lennona, Animals, Jerryja Leeja Lewisa, The Penguins, The Spinners, vrsto tradicionalnih pesmi, Springsteena, Eddieja Cochrana, Cyndi Lauper, Stonese, Eaglese, Elvisa, Debbie Reynolds, Nancy Sinatra in druge. V filmih, ki so nastali po njegovih knjigah, so te reference bolj ali manj jasne, knjige pa seveda ostajajo in možnosti raziskovanja tudi.
Tisti, ki veste, da King ne piše samo romanesknih grozljivk, ste pričujočo knjigo, čeprav je pri nas pravkar ozšla, gotovo že držali v rokah. Gre za štiri novele, po treh so v osemdesetih in devetdesetih posneli tudi filme: Stand by Me, Kaznilnica odrešitve in Vzoren učenec. V prvem sta nastopila med drugimi River Phoenix in Kiefer Sutherland, v drugem (The Shawshank Redemption) sta se pojavila Morgan Freeman in Tim Robbins, v tretjem (Apt Pupil) Ian McKellen in David Schwimmer. Pa imamo že na čelu knjige sklic na AC/DC in Normana Whitfielda, če iščete glasbene povezave, v naslovu prve novele pa srečamo Rito Hayworth. Takoj spet asociacija na Toma Waitsa in njegovo pesem Invitation To The Blues. Obsežna spremna beseda Marcela Štefančiča Jr, razmišlja tudi o nekaterih drugih aspektih Kingovega pisateljsko-filmskega dela, med drugim omeni, da nima King nobenih iluzij o življenju onstran kapitalizma. Dandanašnji časi so taki, da kar kličejo po razpravah, ki se dotikajo podobnih tem. Če poslušate njegove intervjuje, ugotovite, da ima tudi sicer zelo malo iluzij. Kar pa ne pomeni, da ne more biti duhovit, pronicljiv in zabaven, tudi ko je najbolj temen. Pravzaprav je ravno zato lahko.
Veselo torej na pot po letnih časih, prijateljevanjih, kaznilnicah, in če srečate Rito, ji povejte, da ima še kak film v dobrem. Mi se na pravo popotovanje, zdaj, ko smo knjigo prebrali, šele odpravljamo. Treba je še enkrat pogledati filme, si narediti seznam pesmi, nato pa knjigo pozorno prebrati še enkrat. V objemu demokracije, kakršna koli že je, in verjemite, da ji po celem svetu ta hip ne gre prav dobro. Kaj pa menijo o tem AC/DC? Tole: