Piše: Matej Krajnc

Jugoton, 1985

New Swing Quartet so leta 1986 nastopili na naši osnovni šoli, po narodnem heroju Veljku Vlahoviću imenovani, v mirnem celjskem predmestju, kjer je polna telovadnica z zanimanjem čakala, kaj bo. Glasbo NSQ sem že poznal, doma smo imeli nekaj plošč, tudi po televiziji smo jih večkrat slišali in videli, drugi tenor Oto Pestner pa je bil takrat že dolgo domače ime v slovenskem in jugoslovanskem javnem prostoru. NSQ so za osnovnošolce takrat pripravljali šolske ure gospela, pomešanega z nekaterimi zabavnimi melodijami, denimo Old MacDonald Had A Farm, ki so jo peli v slovenščini in zraven oponašali glasove živali,

“showstopper” pa je bila tudi nabožna pesem Amen, ki smo jo lahko peli vsi in ki je osnovnošolcem, takrat še ne veščim v angleščini, zvenela kot “ej, man!”, kar se je slišalo frajersko. Basist zasedbe Marijan Petan je na koncu koncerta ravnateljici v imenu kvarteta podaril izvod njihove takratne aktualne plošče Oh, Happy Day, s katere smo na koncertu slišali precej pesmi. Plošče še nisem imel v zbirki in sklenil sem, da jo je treba nemudoma nekako dobiti. Ker je mamina teta naslednji dan ravno šla v mesto, je padel ukaz: “Tjeta, prnjes mu tto plato od Njusvinkkvarteta, sam nje pluošče kupvat, kdo jo bo pa obraču na gramofonu, kaseto mu prnjes!” Teta je res prinesla kaseto, ki se je nato kar nekaj mesecev vrtela vsak dan. Vmes sem se nekaj prehladil in imel več časa, da sem osvojil melodije, besedila mi itak niso bila jasna. Angleščino smo uradno dobili šele naslednje šolsko leto, pa smo se mulci zato znašli fonetično, kar smo pač slišali. “Lord” je bilo ok. “Džizs” tudi. Malce težje je šlo z Ezekiel Saw The Wheel, kjer so NSQ peli o tistem znanem prizoru iz Elije: Ezekiel saw the wheel a rollin’, a great big wheel a turnin’ over, Ezekiel saw the wheel a rollin’, way in the middle of the air. Na srečo je angleščina v hišo prišla predčasno in sem kmalu razumel, kaj pojejo, da si nisem delal sramote. Precej hitro sem začel tudi raziskovati zgodovino glasbe, ki me je na kaseti tako pritegnila, vmes pa sem, ker se je trak na kaseti strgal, dobil tudi LP. Večino ozadja pesmi na plošči sem opravil še pred odhodom iz osnovne šole, ker sem sočasno grebel tudi po zgodovini jazza, ki je z afroameriško nabožno glasbo tesno povezana. In ugotovil, da so NSQ na plošči šli dlje od tradicionalnih “črnskih duhovnih pesmi”, kot se jim je takrat uradno reklo. Jazzovske pesmi so peli že prej, a tokrat so naredili še en korak, v countryjevski gospel, na tej plošči povezan z gospelovskim repertoarjem Elvisa Presleyja. To je bilo zame sploh nekaj imenitnega, kajti Elvis je leta 1985 postal moja številka 1. Seveda pa na pričujoči plošči ostajajo vezi z Golden Gate Quartetom in nekaterimi njihovimi znamenitimi pesmimi in izvedbami. Oh, Happy Day je namreč album, ki je pomenil izhodišče za vsa naslednja raziskovanja NSQ: za soulovski gospel plošče A Heart Full Of Swing, prve z novim baritonistom Kozlevčarjem (1989), in za “ameriško kozmično glasbo” z albuma I Saw The Light, ki je izšel devet let pozneje (1998) in obeležil zadnji večji zvočni in repertoarni premik zasedbe.

Navdih za nekatere izvedbe na albumu je, kot rečeno, še vedno prihajal s strani Golden Gate Quarteta: nekaj ga je prišlo iz njihovega opusa petdesetih, denimo Another Year This Time, Rock My Soul ali Over There, nekaj s konca šestdesetih in sedemdesetih, denimo naslovna pesem ali He’s Never Said A Mumblin’ Word, v kateri je soliral baritonist Rado Razdevšek. Harry Belafonte je navdihnil izvedbo spirituala Buked And Scorned, medtem ko je precej navdiha prišlo z Elvisovih plošč, zagotovo vse osrednje countrygospelovske izvedbe: I’m Gonna Walk Dem Golden Stairs, ki jo je po tradicionalnih afroameriških spiritualnih obrazcih povzel nekdanji član Elvisove vokalne spremljevalne zasedbe The Jordanaires Cully Holt, pa Coatsov countryjevski gospelovski standard Where Could I Go But To The Lord, ki ga je Elvis leta 1967 priobčil na plošči How Great Thou Art, na pričujočem albumu pa zapel prvi tenorist kvarteta Dare Hering in, na koncu, veličastna izvedba pesmi Why Me, Lord, ki jo je Kris Kristofferson kot Why Me posnel leta 1972, Elvis pa je svojo različico ob izdatni vokalni podpori basista J. D.-ja Sumnerja zapel med drugim leta 1974 na koncertnem zapisu nastopa v Memphisu. Pri NSQ Sumnerjevo vlogo prevzame basist Marijan Petan in zabeleži bržčas svojo ključno vokalno izvedbo v diskografiji kvarteta. Oto Pestner podobno zabeleži v izvedbi spirituala Trouble Of The World; morda ga poznate v izvedbi Mahalie Jackson in tudi že znanih Golden Gateov. Njegov način “hollerjevskega” petja, torej znanega bluesovskega shouta, pa pride najbolj do izraza na koncu izvedbe naslovne pesmi Oh, Happy Day, kjer si želimo, da bi tisti nekaj sekundni segment trajal dlje časa. V svojem popevkarskem repertoarju se je Pestner tega sloga posluževal redko, a redno, od Naj bo baby s Pepelom in krvjo leta 1974 do Pozdravi Mariju na mali plošči za Jugoton leta 1978 in Hoću leta 1980 na plošči Pravi posao. Zanimivo bi bilo slišati repertoar Little Richarda v Otovi izvedbi; nekaj malega smo svojčas slišali na odru v izvedbi Long Tall Sally, a Little Richard in denimo McCartney v Oh!Darling kar kličeta po srečanju z Otom.

Z bolj neposrednega jazzovskega repertoarja na pričujoči plošči slišimo izvedbo pesmi Fatsa Wallerja Black And Blue, morda najbolj znane v izvedbi Louisa Armstronga. Armstrongov duh bdi tudi nad že omenjenim spiritualom Ezekiel Saw The Wheel, kjer ga NSQ tudi vpelje v svojo vokalno izvedbo. Louisovo različico boste našli na albumu Louis And The Good Book (1958). Ko se plošča zaključi, v poslušalčevi glavi najbolj odmeva zaključna Kristoffersonova pesem; vtis albuma je torej zelo countrygospelovski, čeprav je kvartet na jubilejni plošči Deep River leta 1988 na videz zakorakal docela nazaj v swing. A že naslednje leto se je z novim baritonistom začelo novo poglavje, tako po repertoarju kot po produkciji: kvartet je poleg popolne profesionalizacije dokončno postal new swing, lahko pa bi rekli tudi new soul. A o tem smo že pisali drugje.