Piše: Matej Krajnc

Goga, 2020, spremna beseda: Amalija Maček, spremni esej: Boris A. Novak

“Nikoli nisem romal za Maruško / sem jo pa poznal. / Ne ravno preveč dobro, ker je bila skrivnostna, / o njej sem v glavnem bral … / In se mi je zdelo, in se mi je zdelo, / da sem jo poznal …” Odlomek iz pesmi, ki je nastala pred časom ob smrti Maruše Krese (2013), stoji na čelu tega zapisa po neki čudni logiki, da morda ni nujno vedno skočiti “in medias res”. Marušo sem nekajkrat srečal, v Konzorciju in na ljubljanskih ulicah, potem ko se je že vrnila v Slovenijo in bila začudena, kaj je dejansko nastalo iz nje. Njenih pesmi do zdaj nismo imeli takole pred sabo, vsaj pri nas ne, izhajale so v zamejstvu in tu pa tam pronicale do našpičenih ušes, do mojih denimo tiste, ki so izšle pri Dravi. Bral sem jih polagoma in tuhtal o njihovih kontekstih, zlasti v svojem mariborskem obdobju, ko sem počasi začel izstopati iz “mainstreama”. Uspelo mi je dobiti Danes in Besede, 1989 in 1994, zadnja je bila v letih 1997/98 tudi časovno najbližja. Prozo sem tudi spremljal, pri nas je pozneje izšlo nekaj njenih proznih del, a ko sem slišal, da se pripravlja izbor poezije, ravno v obdobju, ko sem pisal o svojih mariborskih avanturah, sem najprej pomislil na pesem Dalea Watsona Justice For All, nato pa na zanimiva srečevanja, ki se bodo zgodila ob branju te poezije.

Zdaj beremo, kako se je vrtelo življenje Maruše Krese. Kako si je na začetku proslulega osamosvojitvenega obdobja, zdaj zamegljenega z grehi in samopašno samovoljo taistih velikih osamosvojiteljev, upala zapisati nekaj besed o kulturnem konvertitarstvu, pa si s tem zaprla vrata velike srečne dežele na prosluli strani Alp. Kako je vedno znova načenjala vprašanja razmerij med spoloma, kjer ni bilo mainstreamovske delitve na grdi moški/nemočne ženske ali “vstanite, v suženjstvo zaklete”. Kakšna empatija je prihajala iz njenih besed ob balkanskih razprtijah, kjer je aktivno sodelovala, ko je bilo treba pomagati. O vseh teh rečeh sem precej poslušal v krogih, ki so ji bili naklonjeni in sam zase zbral čeden kupček zgodb, hkrati pa je nastal tudi nekakšen osebni “profil” Maruše Krese, ki se je moral nekje stikati tudi s poezijo. In čeprav se osebna zgodba z zbirkama Danes in Besede ni povsem srečno končala, je zdaj tu nekakšen nadomestek, v katerem so izbrane pesmi iz vseh zbirk, tudi tistih, ki jih nisem mogel doseči. In spet je zanimivo, kako je vse življenje zbrano v eni sami besedi (kot piše Maruša Krese), tokrat v povsem enostavni: pesmi.

Če Amalija Maček zapiše, naj bo pričujoča zbirka neke vrste nadaljevanje pogovora z Marušo, pa naj bo. Pogovarjajmo se z njo na daljšem sprehodu po njenih verzih. Njena dikcija je specifična, a se mi ni nikoli zazdelo, da bi bila preveč vezana na okolje, v katerem je preživela precejšen del življenja. Glagolske postavitve so mi, Mariborčanu in Celjanu, bile morda nekolikanj bolj domače, a zdi se, da nosijo štimungo njenih pesmi, odločno ontološko determiniranih, ne depresivnih, pač pa odkrito intimnih in melanholičnih. Prav ta dikcija nosi v sebi tudi nekakšno posebno melodijo, najprej, se zdi, nekoliko po maniri ljudskih pesmi, nato, se zdi, čisto svojo, ki skorajda terja tudi “zunanjeformalne” uglasbitve. “Bil je konec sveta,” zapiše avtorica v eni osrednjih pesmi (str. 111). “Pravzaprav je bil lep, / svetel, sončen, poln toplih ljudi. / Bil je konec sveta, / tvoj in moj. (…) Jaz sem ti dolžna ostala.” Še bolj osrednja se zdi Odhajam (str. 77): “Odhajam. / Spet. // Zgodbo zapuščam, / zgodbo bolečo, / zgodbo gnilo, / zgodbo, ki bo vedno bolela. / Zgodbo, ki mi je življenje vzela, / tako močno, da sem se vdala, / zgodbo, ki me je streznila, / zgodbo, ki me je sámo pustila. / Zgodbo, ki me je posivila.” Vdala se zagotovo ni, to je razvidno iz priloženega. In če se kdaj, v kakšni yorkširski jeseni morda pojavi sredi drevoreda (Jakopičevega ali kakšnega drugega), deset teh pesmi čaka z “zunanjeformalnimi” melodijami v predalu v Dravljah. Morda bi jo na ulici res moral kdaj ogovoriti. A človeka boli, “ko pride v okupirano mesto”. Poezija te grehe sveta odjemlje.