New Swing Quartet: Deep River 1968-1988

Piše: Matej Krajnc

Dokumentarna, 1988

IMG_1074.jpg

“Good morning, sister Mary, good morning, brother John!” Jozue je bil Nunov sin, pravi Biblija in tudi stara afroameriška duhovna pesem, s katero so New Swing Quartet leta 1968 pravzaprav začeli svojo dolgo gospelovsko pot. Plošča, ki so jo leta 1988 izdali pri samoizdatu Dokumentarna, je z novimi različicami nekaterih najbolj proslavljenih gospelov in spiritualov najprej obeležila dvajsetletnico njihovega delovanja (obeležili so ga tudi z velikim koncertom v Cankarjevem domu, ki ga je v dveh delih predvajala tedanja TV Ljubljana), nato pa še odhod enega ustanovnih članov, baritonista Radeta Razdevška, ki ga je zamenjal Tomaž Kozlevčar.

Klasično swingovska štimunga plošče Deep River je ob obletnici bila nekako razumljiva, z nekoliko oddaljenega pogleda pa je ta aranžersko morda najbolj nedvoumen poklon vzornikom Golden Gate Quartetu še dodatno pomenljiv: NSQ so naslednje leto zakorakali v sonično nekolikanj drugačne vode: medtem ko jih je na pričujoči plošči spremljal jazzovski kvartet Boruta Lesjaka z dodatnim petim članom, Kozlevčarjem, je Kozlevčarjeva naravnanost k soulovsko obarvanim sintetizatorskim zvokom pomembno zaznamovala njihov zvok. Dejansko so postali new swing, če posodobitev njihove glasbe in repertoarja, kjer so gospeli in spirituali še vedno predstavljali jedro, ne pa nujno več prevladujočega dela repertoarja, kar se je pokazalo že na naslednji studijski plošči, Heart Full Of Swing (Jugoton, 1989), razumemo kot korak naprej. Temu koraku, ki je v njihov repertoar prinesel pesmi Marvina Gaya, Lionela Ritchieja, Merla Travisa in tudi nekatere avtorske pesmi v angleščini, so se začeli bližati že na ploščah Naš stari Suzafon (Helidon, 1984) in Oh, Happy Day (Jugoton, 1985), ko so se prvič resno spogledovali s countryjevskim gospelom, v obdobju s Kozlevčarjem pa so se začeli odmikati tudi od klasičnega jazza in bolj k soulovskim obarvanim, sodobnim vokalnim jazzovskim aranžmajem, kjer je prostor našel tudi “so-trio” New Swing Singers, v katerem so pele Alenka Godec, Marta Zore in Metka Štok-Zalaznik. Hkrati so se dokončno profesionalizirali.

A s tem, ko so se za dvajsetletnico zatekli k zvoku Golden Gate Quarteta iz petdesetih in šestdesetih let, so hkrati ustvarili tudi zvočno in konceptualno eno svojih najboljših del. V njihovi diskografiji je še pet takih izrazitih albumskih vrhuncev: prva plošča, pa “televizijski album” Naš stari Suzafon iz leta 1984 z jazzovskimi in countryjevskimi standardi, temelječimi zlasti na repertoarju zasedbe The Mills Brothers, nato že omenjeni Oh, Happy Day, prvi album s Kozlevčerjem in nato še plošča I Saw The Light (1998), ki je ob njihovi tridesetletnici v strokovnem sodelovanju z glasbenim urednikom Janetom Webrom pomenila še en korak naprej v sodobno zvočno barvanko soulovskega in countryjevskega gospela, takoimenovano “ameriško kozmično glasbo”.

Izvedbe na pričujoči plošči so ABC tradicionalne afroameriške duhovne glasbe: od uvodne Down By The Riverside, ki velja za osrednjo pesem “francoskega” obdobja Golden Gate Quarteta, preko Go Down Moses, Joshua Fit The Battle Of Jericho, Swing Down, Chariot, When The Saints Go Marching In, Rock My Soul in zaključne He’s Got The Whole World In His Hands. Vmes so pretresljive izvedbe tradicionalnih spiritualov Nobody Knows The Trouble I’ve Seen, Swing Low, Sweet Chariot, Deep River in Sometimes I Feel Like A Motherless Child. Slednja sodi med dva najboljša baladna vokalna trenutka Ota Pestnerja na ploščah New Swing Quarteta; drugi je Trouble Of The World s plošče Oh, Happy Day. Vse te pesmi so NSQ posneli že prej, na drugih ploščah, a pričujoče izvedbe so definitivne tako v njihovi diskografiji kot v repetoarju evropskega izročila gospelovske glasbe, katerega del še vedno so.

Letos, ko praznujejo petdesetletnico, je vrnitev k albumu Deep River izkušnja, ki povzema najboljše iz prvih dveh, zdaj lahko rečemo zgodnjih desetletij delovanja zasedbe. Večkrat se zgodi, da nove izvedbe v repertoarjih podobnih zasedb zbledijo ob izvirnih starejših, a NSQ so vedno dokazovali, da pomeni biti starejši tudi biti boljši. Četudi nekateri pogrešajo klasično zgodnje obdobje s pokojnim Razdevškom, je letošnja jubilejna turneja dokaz, da še ni bila odpeta zadnja nota. Tule, na Deep River, so bili pravzaprav še zelo mladi. Svet pravzaprav tudi.

One comment

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.