Mediator v mediaciji ne sprejema končne odločitve v sporu, temveč strankam le pomaga, da najdejo skupni jezik in rešitev najdejo same. Pri tem pa mediatorju pomagajo mediacijske tehnike. Mediacijske tehnike so osnova mediatorjevega dela, brez njihove uporabe pa je situacija ista, kot če bi se pogovarjali stranki sami brez mediatorja. V zadnjem članku sem predstavila osnovni mediacijski tehniki, aktivno poslušanje ter povzemanje, v današnjem članku se pa osredotočam na postavljanje vprašanj in tehniko lupljenja čebule.

Piše: Ana Auer

Postavljanje vprašanj je tehnika, s katero želimo dejansko doseči podoben cilj kot v vsakdanjem življenju, to je izkazati zanimanje za neko stvar ter izvedeti še več informacij o tej stvari.

Vprašanja je potrebno postaviti jasno, nevtralno, zainteresirano in umirjeno, da bodo stranke na tak način tudi odgovarjale in bo lahko mediator dobil čim več informacij, iz katerih bo izluščil želje, motive, interese ter skrbi strank. Kadar bo stranka čutila, da mediatorja iskreno zanimajo stvari, o katerih sprašuje, bo tudi ona podala iskrene odgovore. Hkrati lahko že zgolj s pravim načinom postavljanja vprašanj dosežemo, da bo stranka spremenila svoje razmišljanje.^[1]

Stranke namreč potrebujejo vprašanja za to, da bolje razumejo svoj problem in se lahko osredotočijo na prihodnje odločitve.^[2] Tudi s postavljanjem pravih vprašanj damo strankam občutek, da smo prisotni, da jih skušamo razumeti ter da so slišane, in včasih je že to dovolj, da stranke spremenijo svoj zorni kot ali celo prepričanja.^[3]

Seveda v praksi vse ne poteka tako gladko in samo s postavljanjem pravih vprašanj stranka ne bo vedno spremenila svojega razmišljanja. Kljub temu bomo veliko dosegli že, če stranki vsaj prikažemo drugo stališče, drug pogled ali možen razplet, ter da bo, četudi svojega prepričanja ne bo spremenila, vsaj nekoliko razmislila o drugem stališču. Noben premik se namreč ne zgodi na hitro, temveč je posledica zaporedja več pravilnih tehnik, ki povzročijo več majhnih premikov.

Pogoj za postavljanje dobrih vprašanj pa je tudi, da zna mediator dobro poslušati ter da iz pripovedi strank sliši, katera vprašanja je koristno postaviti.^[4] Mediator mora predvsem paziti, da strank s postavljanjem vprašanj, ki se jim zdijo nesmiselna in ne razumejo njihovega namena, ne zmede ter s tem pri njih povzroči odpor do celotnega procesa.

Z vidika nepristranskosti pa je predvsem pomembno, da ob postavljanju vprašanj ohrani svojo nevtralno držo ter ne pokaže svoje morebitne naklonjenosti do katere od strank. Nikakor ne sme s postavljanjem vprašanj ene stranke poskušati prepričati, da je predlog nasprotne strani boljši ali tisti, ki bo v morebitni pravdi uspešnejši. Ni pa izključeno, da mediator stranki omenjeno nakaže oziroma jo s tehniko testiranja realnosti poskuša postaviti na bolj realna tla.^[5]

Pri tehniki postavljanja vprašanj je potrebno biti pazljiv, da ne naredimo večjih napak, ki bi lahko usodno vplivale na potek in izid mediacije. Te napake so predvsem postavljanje več vprašanj naenkrat in prehitro eno za drugim, postavljanje zapletenih, predolgih ter preobčutljivih vprašanj, postavljanje vprašanj izključno eni stranki ter to, da sploh ne počakamo na odgovor stranke, temveč prehitro nadaljujemo.^[6]

Stranki je namreč treba dati možnost in čas, da v miru pojasni svoje razmišljanje, še posebej, če je bila o tem izrecno vprašana. Na vprašanje, ki je bilo stranki zastavljeno prvič in o njem ni še nikoli razmišljala, namreč morda ne bo odgovorila takoj. Potrebovala bo nekaj časa, da o vprašanem razmisli, takrat pa bo nastala tišina.

Včasih želijo mediatorji neprijetno tišino prekiniti ter prehitro nadaljevati, kar je lahko destruktivno. Gre namreč za ustvarjalno tišino, v kateri bo stranka lahko prišla do novih spoznanj ter je v tistem času ni smiselno prekinjati, saj s tem prekinemo proces, ki se dogaja v njej.^[7]

Če pa je tehnika postavljanja vprašanj izpeljana pravilno, lahko z njo dosežemo, da se bo nad svojim prepričanjem oziroma stališčem zamislila ne le stranka, ki jo sprašujemo, temveč tudi nasprotna stranka, ki posluša odgovor, saj s tem dobi nov vpogled v nek predlog ali razmišljanje.^[8]

Prepričanja in stališča strank pa nam pomaga odkrivati tudi tehnika lupljenja čebule.

S tehniko lupljenja čebule želimo odkriti prave interese strank, torej tisto, kar je v ozadju njihovih stališč, do česar se dokopljemo plast za plastjo, kot bi lupili čebulo (od tod ime tehnike).^[9] Za vsakim stališčem se namreč skriva nek interes, nekaj, kar je vodilo tega stališča in razlog, zakaj to stališče sploh obstaja.

Včasih so ti interesi že tako dolgo in tako globoko vkopani v nas, da se niti sami ne zavedamo, zakaj jih imamo. Naloga mediatorja je, da spodbudi razmišljanje strank o njihovih interesih, željah, potrebah in vrednotah, da odkrijejo, kaj je za njih bistveno, s tem pa širi njihova obzorja.^[10] Stališča so si namreč pogosto nasprotujoča in nezdružljiva, medtem ko so interesi bolj kompatibilni in si redko nasprotujejo, zato je bistveno, da mediator odkrije tudi prave interese strank in ne le stališč.^[11]

Ker je to vse prej kot enostavno, moramo navedeno tehniko uporabljati zelo počasi. Če se mediator želi prehitro dokopati do skritih interesov strank, bo dosegel ravno nasproten učinek in bo proces premaknil nazaj.

Na tej točki se lahko mediatorju obrestuje čas, ki ga je vložil v vzpostavitev zaupanja strank do mediatorja (ob prvem stiku, v uvodnem nagovoru, ob aktivnem poslušanju ter ostalih tehnikah). Da se bodo stranke mediatorju ”odprle” ter mu zaupale svoje resnične interese, želje in strahove, je namreč ključno, da v mediatorja zaupajo.

Članek je odlomek iz knjige Ane Auer z naslovom Tehnike mediacije skozi prakso, založba Kulturni center Maribor

---

[1] Društvo mediatorjev Slovenije, MEDIACIJA V TEORIJI IN PRAKSI, VELIKI PRIROČNIK O MEDIACIJI (2011), str. 100.

[2] L. Parkinson, DRUŽINSKA MEDIACIJA (2011), str. 122.

[3] N. Weber, G. Jenko, Zadovoljstvo tudi ob neuspešni mediaciji, v: Pravna praksa, št. 18 (2012), str. 16.

[4] M. Iršič, MEDIACIJA (2010), str. 206.

[5] Več pri opisu tehnike testiranje realnosti.

[6] T. P. Metelko, MEDIACIJSKE TEHNIKE IN VEŠČINE 1-50 (2018), str. 121.

[7] Društvo mediatorjev Slovenije, MEDIACIJA V TEORIJI IN PRAKSI, VELIKI PRIROČNIK O MEDIACIJI (2011), str. 104.

[8] T. P. Metelko, MEDIACIJSKE TEHNIKE IN VEŠČINE 1-50 (2018), str. 109.

[9] Društvo mediatorjev Slovenije, MEDIACIJA V TEORIJI IN PRAKSI, VELIKI PRIROČNIK O MEDIACIJI (2011), str. 113.

[10] T. P. Metelko, MEDIACIJSKE TEHNIKE IN VEŠČINE 1-50 (2018), str. 397.

[11] Društvo mediatorjev Slovenije, MEDIACIJA V TEORIJI IN PRAKSI, VELIKI PRIROČNIK O MEDIACIJI (2011), str. 112.