Mediacijo je v nekaterih primerih mogoče izvajati tudi ”ena na ena” oziroma s pomočjo ločenih srečanj. To pomeni, da se mediator ločeno, brez navzočnosti nasprotne stranke, pogovarja le z eno stranko. Gre za eno največjih prednosti mediacijskega postopka v primerjavi s pravdnim.

Piše: Ana Auer

Nekateri avtorji ločena srečanja obravnavajo kot posebno tehniko, drugi kot pristop, tretji pa le kot možnost v mediaciji. Da ne gre za tipično tehniko, nakazuje že dejstvo, da lahko njeno uporabo kadarkoli med postopkom predlagajo tudi stranke same. To možnost jim je smiselno na začetku mediacije, v uvodnem nagovoru, predstaviti in pojasniti, hkrati pa jim pojasniti tudi, da so ločena srečanja prav tako zaupna ter, da sme mediator drugi strani razkriti le tiste informacije, za katera mu da stranka izrecno soglasje.^[1]

Ker mediator pridobljene informacije razkrije drugi strani le po predhodnem dogovoru s stranko, je zelo verjetno, da bo stranka, ki si resnično želi rešiti spor, zanjo pomembne informacije mediatorju tudi zaupala.^[2]

Recept za uporabo ločenih srečanj je preprost, saj jih je mogoče izvesti skoraj vedno, ko med strankama še ni mogoče skleniti sporazuma oziroma poravnave, kar je v veliki večini prvih mediacijskih srečanj.^[3] Pri tem je dobro biti pozoren na izjeme in pasti pri njihovi uporabi, ki bodo predstavljene v nadaljevanju.

Uporaba ločenih srečanj je torej koristna predvsem, kadar stranka težko razkrije ali ne želi razkriti svojih interesov pred drugo stranko in zato brez odstopanj vztraja pri svojem stališču, ki pa je dejansko posledica problemov, strahov in dvomov, ki so v ozadju. Pogosto stranke pred drugo stranjo ne želijo govoriti o svojih slabostih in čustvih, ker se bojijo, da bi jih druga stran dojela kot šibke in manj vredne. Veliko strank se tudi boji za svoje pogajalsko izhodišče ter zato ne želijo razkrivati določenih informacij na skupnih srečanjih, na ločenem srečanju pa lahko mediator v miru in brez škode preveri, kaj stranka meni o predlogih ter rešitvah nasprotne strani.^[4]

Ločena srečanja potekajo podobno kot skupna srečanja, s to izjemo, da se ima mediator možnost res posvetiti le eni strani. Sicer pa mediator prav tako aktivno posluša, povzema, izkazuje razumevanje, išče skupne točke in interese, skratka vodi proces razjasnjevanja nesporazuma in iskanja skupne rešitve.^[5]

Prednost ločenih srečanj je torej ta, da lahko stranka bolj v miru pove vse, kar jo teži, ne da bi jo nasprotna stranka prekinjala in ne da bi se bala, kako se bo nasprotna stranka odzvala na njene besede.

Kot že nakazano, pa imajo ločena srečanja tudi nekaj pasti, katerim se je treba poskušati izogniti.

Mediatorji se včasih ustrašijo močnih čustev strank in takrat želijo za umiritev stanja čim prej izvesti ločeno srečanje. Ta tehnika je sicer lahko koristna, kadar so čustva ene stranke res intenzivna in se jih na drug način ne da umiriti. Ni pa je priporočljivo uporabljati prezgodaj v procesu, saj stranke s tem z izražanjem čustev sporočijo veliko informacij o sebi, predvsem tistih, ki so jim pomembne, hkrati pa je koristno, da tudi druga stranka vidi, da je prva prizadeta in zakaj.(!)^[6]

Nevarno je tudi, da bo ločeno srečanje pri nasprotni stranki vzbudilo občutek pristranskosti, zlasti, če ločeno srečanje traja dolgo (ali na primer dlje časa, kot je trajalo s to stranko), kar lahko povzroči vtis, da je mediator bolj naklonjen drugi strani, s čimer je omajano zaupanje stranke do mediatorja ali pa stranka celo popolnoma izgubi zaupanje vanj.^[7] Posledica tega je slabša komunikacija med mediatorjem in stranko in nenazadnje tudi manjša možnost rešitve spora.

Hkrati mora biti mediator pozoren tudi pri stranki, s katero izvaja ločena srečanja, da ji ne izraža preveč sočutja in razumevanja, saj lahko to ta stranka razume kot posebno naklonjenost do nje.

Še en problem, ki se lahko pojavi, je, da si ločenega srečanja želi oziroma se z njim strinja le ena stranka, drugi stranki pa se zdi bodisi nesmiselno, bodisi nepotrebna izguba časa, ali pa se boji ravno tega, da bi nasprotna stranka mediatorja v tem času »dobila na svojo stran«. Zato je priporočljivo, da se ločena srečanja, v kolikor je le mogoče, izvajajo z obema strankama, da imata obe ves čas mediacije občutek, da sta v enakopravnem in enakovrednem položaju, hkrati pa je priporočljivo, da se, zaradi vseh že prej navedenih pasti, ne izvajajo prepogosto, predolgo in prezgodaj v postopku.^[8]

Ločena srečanja naj bodo torej pripomoček in ne glavno orodje mediatorjevega dela.

Članek je odlomek iz knjige Ane Auer z naslovom Tehnike mediacije skozi prakso, založba Kulturni center Maribor, 2021

---

[1] M. Iršič, MEDIACIJA (2010), str. 169.

[2] M. Šetinc Tekavc, MEDIACIJA, SPORAZUMNO REŠEVANJE SPOROV V TEORIJI IN PRAKSI (2002), str. 50.

[3] B. Kukec, Mediacija v naši sodni praksi, v: Podjetje in delo, XXXI (2005), 6-7, str. 1593.

[4] M. Šetinc Tekavc, MEDIACIJA, SPORAZUMNO REŠEVANJE SPOROV V TEORIJI IN PRAKSI (2002), str. 50.

[5] M. Iršič, MEDIACIJA (2010), str. 170.

[6] Društvo mediatorjev Slovenije, MEDIACIJA V TEORIJI IN PRAKSI, VELIKI PRIROČNIK O MEDIACIJI (2011), str. 111.

[7] M. Šetinc Tekavc, MEDIACIJA, SPORAZUMNO REŠEVANJE SPOROV V TEORIJI IN PRAKSI (2002), str. 50.

[8] M. Iršič, MEDIACIJA (2010), str. 172.