Piše: Matej Krajnc
KUD Zid na meji, 2020
Kasete se vračajo v velikem slogu; ne še tako velikem kot LPji, a postajajo precej bolj priljubljene od zgoščenk, ki vedno bolj izgubljajo tla pred nogami. Osebno so mi bile v primerjavi z LPji in kasetami vedno nadvse dolgočasen in hladen medij, pa zato z veseljem pozdravim vsako novo izdajo ali re-izdajo na “klasičnem” nosilcu zvoka.
Punkappella je akapela punk. Preprosto. Pa vendar ni čisto tako preprosto. Je razumljivo. Pa vendar, je tudi logično? Punk brez režečih kitar, razlomljenih basov in divjih bobnarskih ritmik? Če poslušate pričujoče posnetke, je. Leta 2001 so se zasvetili pri Front Rocku in zdaj so znova zaživeli na kaseti pri KUDu Zid na meji, ki v tem formatu sistematično zapolnjuje nekatere praznine izdaj, ki jih že nekaj časa ni mogoče slišati kar tako. Poleg tega skrbi tudi za arhive – demoposnetke, posnetke z vaj, vse to zdaj prihaja pred poslušalce v novih kontekstih in omejenih, zbirateljskih izdajah. Obenem pa nas opozarja na pomembna, inovativna poglavja naše glasbene zgodovine, ki so bila vedno tudi v tesni povezavi z besedo, a nikoli sterilna, klišejska in mejnstrimovsko producirana, beri: instantno producirana za komercialne radijske postaje. Vselej je šlo in gre za udarno, pogumno muziko s pedigrejem in značajem.
Slovensko-ameriški pevski projekt o sebi zapiše: “Koncept Punkappelle je enostaven. Pravzaprav je Enostavnost koncept Punkappelle. Glasba v svojih različnih podžanrskih segmentih je postala tehnično blago, sproducirani izdelek. Glasbeni ustvarjalci so postali tehnični delavci v smislu perfektne izvedbe in produkcije. Zato se v moderni glasbi vse bolj uveljavlja princip “kako pokazati več”. Pri tem pa izvajalci in avtorji pozabljajo na osnovno – čustva. Eden od simptomov: v moderni rock glasbi, ki prihaja na svetovno prizorišče, so svetla točka “all girl” bendi. Dekleta pristopajo zelo neobremenjeno, saj so na novem področju, ki so ga petdeset let zavzemali pretežno moški. Pravkar, v tem trenutku tako po svetu delajo enostavno glasbo z veliko iskrene človeške energije, in kar je najpomembneje, to naredijo enostavno. Moški so obremenjeni s svojim zgodovinskim izročilom velikih glasbenih rock’n’roll ustvarjalcev, ki ga hočejo nadaljevati. Pri tem pa pozabljajo na primarno, na enostavno človeško sprejemanje drugega in ne samo prvega. Ime Punkappella zaradi tega, ker smo v podobni situaciji kot v sedemdesetih, ko so nekateri videli moderno pop glasbo v krizi zaradi vzvišenega pogleda do ustvarjanja. Situacijo lahko preslikamo na čustveni moment, ki ga dandanašnji primanjkuje v glasbi. Filozofija Punkappelle je tudi, da so naše trditve lahko samo naš pogled na aktualno dogajanje. Vendar je vera močna. Lastno zavedanje o naivnosti lastnega početja je pomemben moment. Tako puščamo vedno odprta vrata za izboljšanje dogme. S tem pa dogma ni več dogma.”
Na pričujoči kaseti je petnajst pesmi, pojejo Mike Pride, Jessica Pavone, Dušan Hedl in Bojan Tomažič. Repertoar je širok in vokalno pester, pesmi kot so Autobahn, Born In The USA, Ha, ha, ha, Blood, Never, Be Good in druge pa vam bodo izročilo punkovsko-industrialskega vokalnega angažmaja gotovo približali zelo pristno, morda bolj kot bi pomislili. Gradivo je bilo posneto leta 1998 v newyorškem studiu Mikea Pridea, nekaj posnetkov pa je na voljo tudi v YT. What we are, se sprašujejo Punkappella. Dobro vprašanje, sploh dandanes, ko je njihova kakofonična udarniška harmonija znova še kako cajtgajstovska.