Piše: Matej Krajnc

KUD Zid na meji, 2020

Medij kasete je izjemno primeren za različne eksperimente in kot zavetišče za tako in drugačno gradivo, ki ostaja nekako “special”, nekaj posebnega. To je vsekakor treba reči za dotični album, ki na enem mestu zbira poprej neobjavljene različice različnih pesmi in izvedb zasedbe CZD. Bend, ki že od sredine osemdesetih objavlja na inovativen in nekonvencionalen način, je tokrat s posrečeno idejo naredil izdajo za vse, ki bi radi slišali, kaj se je zgodilo, pa se ni objavilo (zaradi teh ali onih razlogov), in ki bi morda radi imeli te dokaze kar s seboj v žepu (zato kaseta, ki jo imajo nekateri še vedno za ostanek nekdanjih “analognih” časov, a vedno bolj intenzivna oživitev medija v zadnjih letih priča, da je šlo in da gre za mnogo več kot to).

Pesmi na pričujoči kaseti so bile posnete v Studiu na meji med letoma 2003 in 2007, sredi prvega desetletja 21. stoletja torej; kdo pa je v zasedbi? Bobna Franci Novak, basira Silvo Zemljič, Bojan Tomažič igra klaviature, Boštjan Imenšek kitare, Dušan Hedl tudi, povrhu tudi poje, v akustičnih pesmih pa violino odigra Nailke Makuc. Na kaseti je zapisano: te izvedbe so drugačne od izvedb, ki jih že poznate. V osemdesetih in devetdesetih je bil bend silno produktiven in obstaja še več neizdanega gradiva. Gre torej za pesmi, ki jih sicer v izvedbah CZD že poznamo, a v drugačnih oblekah in štimungah. In seveda bi se motili, če bi pomislili, da gre pri akustičnih izvedbah za običajne “unplugged” reči: CZD niso glasbe nikoli delali klišejsko ali preračunljivo, zato je tudi njihov unplugged, čeravno po svoje tih, zabeljen z dobršno mero njihove punkrockovske drže. Poleg drugačnih različic avtorskih pesmi, kjer najdemo kultne Barve, Nimam dnara, Bodi proti in Pokozlane trate, so tu še zanimive različice pesmi Autobahn zasedbe The Kraftwerk, pa srečanje s Pankrti v pesmi Lublana je bulana. Če imate nekatere druge izdaje CZD, boste te pesmi slišali v ognjevitih, žarkih izvedbah, za nove zvočne izkušnje pa si bo treba omisliti pričujočo kaseto.

Na srečo sam nisem nikoli pospravljal ali prodajal kasetofonov in gramofonov, ker se, frik, tudi svojih zbirk kaset in vinilk nisem nikoli znebil. Poslušati album z LPja ali kasete je bila zame vedno nadvse intimna, esencialna izkušnja konzumiranja glasbe in razmišljanja o njej, ki je zgoščenke ne omogočajo, čeprav so seveda priročen medij za arhiviranje. CZD dokazujejo, da so kasete lahko prav tako dobri in povrhu še kuriozni arhivi, namenjeni sladokuscem, ki takisto ne odprodajajo starih aparatov. In zdaj so na voljo tudi novi, tehnično vrhunski gramofoni in kasetofoni, kjer ne bo bojazni, da bi vam trak zašel kam med zobce in da bi potrebovali slavni svinčnik. Kasete CZD, ki izhajajo v zadnjem času, so te sorte: na videz anahronistični, a v resnici še kako sodoben artefakt, s katerim glasba vedno znova išče nove zvočne dimenzije. Če so te še redke in neobjavljene, toliko bolje.