Najslabše varovana javna skrivnost je, da imajo knjige svoje življenje. Takale bukvica ti lahko leta in desetletja leži na polici, popolnoma neopazna in nedostopna. Potem ti pa nekega torka ob pol peti uri, prepozno za poležavanje in prezgodaj za pohajkovanje, pomežikne tam nekje izmed izgubljenih naslovov. Če se takrat odzoveš, je velika verjetnost, da bo tvoj pogled poletel daleč čez tretji odstavek, ki se je pred davnimi časi zdel ogromen in neprehoden kakor Atlas.

Roman Ibogain Amona Knuta ml, me je tako popeljal v svet Tilena Kopača, nekdanjega štoparja, ki se je že zdavnaj prelevil v referenta izgubljene pisarne. Je pa res, da je na enem svojih popotovanj, staknil alternativni časopis, ki ga je obvestil o novi terapiji za zdravljenje odvisnosti. Stvar deluje na osnovi močnega halucinogena, Ibogaina, ki v po dvodnevnem potovanju človeku vzame veselje do drogiranja. Tilen, ki izrecno to sicer za zanika, se pa v romanu pojavi kar nekaj diskretnih in vztrajnih namigov, da je vsaj kadilec heroin, je zaljubljen. “Zdaj je natančno vedel kaj hoče. Hotel je ribariti v kalnem, a to se mu je zdel edin način, da na povsem legalen način pride do droge.”

V romanu spremljamo Tilenovo pot do Ibogaina. Knjiga je deloma napisana v dokumentarni obliki, kjer skozi prevode člankov, poslovne korespondence in umetniška dela. Tako iz več strani spoznamo delovanje droge, ki naj bi enkrat za vselej odpravil potrebo po drogiranju. Prav ta dvoumnost Ibogaina pa poskrbi za prijetno ironičen prizvok zgodbe. Ni možno več reči ali gre za klasično narkomansko pripoved o opuščanje mamljive razvade (Mi, otroci iz s postaje Zoo), ali pa za epsko anekdoto, kaj vse človek naredi, da pride do robe. Med tema dvema scenarijema enostavno ni več razlike, in meni ne preostane drugega, kot da vas povabim k branju te lucidne, večplastne in asketsko izpisane knjige.

Amon Knut ml.: IBOGAIN; (Maribor, Kulturni center Maribor:2017), 182 strani.