Piše: Melanija M. K. Lamerov

»Z. K.«

Vsakič, ko je šel, sem samo čakal, da bo prišel nazaj, da bo spet ob meni, v meni. Še dobro, da sem imel delo, cvetličarno z vrtnarijo, obveznost do strank in zaposlenih.

Pozno popoldan, ko strank ni bilo več, ko sta se Nil in Eo že odpravila domov in je Rebeka že pospravljala cvetličarno tik pred zaprtjem, sem bil z Amelio v rastlinjaku. Zadnje dni se me je nekako izogibala. »Amelia,« sem jo poklical, ko se je zopet želela izmuzniti v drug prostor. »Amelia, že od malega te poznam … zakaj se me izogibaš? Kaj je narobe?« sem vprašal. Obrnila se je, me pogledala. »Saj se te ne izogibam, vse je okej,« je odgovorila in upala, da bom nasedel. »Videl sem tvoj odziv,« sem bil direkten. »O, fant moj ….« je zavzdihnila. »Kaj je narobe? Zakaj si tako odreagirala? Od kod poznaš Klavdija? Zakaj ti ni všeč?« sem vztrajal. »Saj nisem rekla, da mi ni všeč … in ne poznam ga, le videla sem ga že in vem, kaj govorijo o njem … saj veš, da nisem takšna kot ostale stare vaške ženske, a ob njem tudi mene kar zmrazi,« je pojasnila. »Tudi tvoja mami ga ni preveč marala, a se je držala obljube, ki jo je dala svojemu očetu,« je še dodala. »Ne zanimajo me govorice, Amelia, veš, da nikoli niso resnične,« sem odgovoril. »Vem. A se vseeno čuvaj, Zander. Pravijo, da je podpisal pogodbo s samim hudičem,« je rekla. Nasmehnil sem se in odvrnil: »Prej je hudič podpisal pogodbo z njim.« Kislo se je nasmehnila in odkimala: »Priznam pa, izgledaš veliko bolj srečen.« »Saj sem, Amelia, njega sem čakal ves ta čas,« sem odgovoril. »Še nekaj je, Zander … a se raje pogovori z Rebeko … več ve o tem,« je rekla in me objela.

S Klavdijeve terase sem opazoval mesto pred sabo. Skupaj sva pojedla zgodnjo večerjo, potem je moral urediti nekaj stvari v pisarni, sam pa sem posedal na terasi s kozarcem vina v roki in knjigo, ki sem jo vzel s knjižne police. Zaslišal sem Denalijev lajež v dnevni sobi, Paco je bil z mano. Spustil sem se po par stopnicah nazaj v stanovanje, kjer sem zagledal Klavdija in nekega moškega. Napetost med njima je bila velika in videl sem, kako Klavdij z magijo drži Denalija na razdalji. V strahu sem skočil do Denalija, da bi preveril, kako je, a se je ta skušal le še enkrat zagnati v neznanega moškega. »Prekinil je tvojo magijo?« je začudeno komentiral moški in njegove oči so v trenutku potemnele. »Ja, Delb, moja sorodna duša je,« je odgovoril Klavdij. »Delb,« sem si ponovil v mislih. Potem sem se spomnil, da je to Klavdijev občasni ljubimec. Vstal sem in se postavil ob Klavdija. Moj izraz na obrazu je bil drugačen. Tudi občutki v meni so bili drugačni. Bil sem razdražen, morda malo ljubosumen. »Zander, to je Delb, govoril sem ti o njem,« je rekel Klavdij in me prijel okoli pasu. Delb mi ni ponudil roke, le predrzno se je nasmehnil in svoje oči sprehodil po meni. Pokimal sem, brez besed. »Mi ne boš ponudil pijače?« je vprašal Delb in se usedel na sedežno. Klavdij me je je pogledal in mu potem počasi nalil kozarec žganja. Paco je prišel po stopnicah in Delb se je zdrznil. »Dva sta,« sem rekel resno in ju oba odpeljal v spalnico, kjer sta že nekaj časa imela svoje ležišče.

»To, ta tvoj človek … menda ja to ne bo ovira med nama, za najin občasni fuk …« je rekel Delb, ko sem se odmaknil v spalnico. Prav izzival je, se delal, kot da sem jaz gluh. Še bolj je povečal pritisk in jezo v meni. Klavdij mu ni nič odgovoril. Pograbil sem svežo majico ter hlače in se odpravil v kopalnico. Vrata sem pustil odprta. Slekel sem se do golega in stopil pod tuš. Potem sem se obrisal, gol stopil napol v dnevno sobo in nase navlekel sveža oblačila. Videl sem, kako me Delb opazuje, njegove oči so bile sedaj tople in nagajive. Klavdij me je le resno gledal. Ni mu bilo všeč, da sem se razkazoval, a prav tako ni želel z magijo zapreti vrat, ker bi s tem še bolj podkuril Delba.

»Grem do Iana,« sem rekel kratko in mirno. Nagnil je glavo in zavzdihnil, potem me je poljubil in zaščitniško objel. Pustil sem ga v stanovanju, z mojima psoma in bivšim ljubimcem. Zaupal sem mu, vedel sem, da ne bo imel ničesar več z Delbom. A sem bil le človek, z glavo in razumom, ki me je po tihem nekje globoko v podzavesti prepričeval ravno v nasprotno in povzročal dvome v meni.

Ura je tekla in zaklepetal sem se z znanci na zabavi, Shaia je skakljala naokoli z novimi kolegicami in Ian in Tin sta bila glavna atrakcija razvpite zabave. Želel sem se popolnoma izklopiti, a mi alkohol ta večer sploh ni dišal. Vsi okoli mene so poplesavali, mirni, opiti in okajeni. Na klubski mizi sem si postregel s kratkim zeliščnim zvitkom, čeprav se običajno nisem zadeval. Skril sem se v kot sobe, se odmaknil na samo, gledal skozi okno, kako se zunaj kepajo, in potegnil dim. Drugi dim mi je že povzročil rahlo omotico v glavi in v licih sem začutil rahel trzljaj. Začutil sem vibracije na svojem telesu in ob sebi kar naenkrat zagledal Klavdija. Ni bil videti preveč vesel. Zagodel je in se opozorilno zagledal v zvitek, iz katerega sem ravno potegnil še en dim. Zvitek je močno zagorel in me skoraj opekel po nosu. Spustil sem ga, a je ugasnil, še preden je padel na tla. »A si nor?« sem se razjezil. »Kaj? Jaz nisem ničesar videl …« je mirno rekel Klavdij. Zavzdihnil sem, zavil z očmi in se trmasto zagnal nazaj proti plesišču, a me je zaustavil in me pritisnil ob steno. »Pomiri se,« je šepnil in nagonsko sem se zazrl v njegove vijolične oči. Sploh ne vem, kako sem lahko v vsej tej zmedi in glasnosti slišal njegov šepet. Prav čakal je, kdaj bom kaj zinil, kdaj bom eksplodiral. Gledal me je v oči in se smehljal. »Si ga pa kar hitro odpravil,« nisem mogel biti tiho. Pokimal je. »Točno sem vedel, da te bo to mučilo … ljudje tako težko izklopite te dvome,« je rekel in na moj trebuh položil roko. Počasi je dvigoval majico in se z blazinicami prstov dotikal moje kože. »Zapomni si, Zander, ker se ne bom več ponavljal. Tvoj sem. Samo tvoj.« Ob njegovih besedah sem trznil, na sebi sem čutil njegov pogled, čutil roko, ki me je gladila, ki je poredno zdrsnila v moje hlače in me dražila. Svoj obraz sem skril v njegov vrat. Vzdihoval sem in ga hkrati grizljaj v ramo. Tako zelo me je vzburjal, me izzival in rajcal. Stisnil sem se še bolj k njemu, se napel in se izlil po notranjosti svojih hlač. Potem sem se hitro ozrl po sobi in sramežljivo preveril, če naju je kdo videl, a so bili vsi okoli naju v svojem svetu. »Prosim, greva domov,« sem šepnil Klavdiju na uho.

»Nekaj še morava razčistiti,« je strogo rekel Klavdij, ko sva vstopila v njegovo stanovanje. Pozdravil sem Denalija in Pacota, slekel plašč in ga pogledal z zanimanjem. Deloval je tako resno. »Pojasni mi … kako si si drznil razkazovati svoje telo, nekaj, kar je moje …« je nadaljeval in se zraven že nagajivo smehljal. Potem me je s svojo magično silo sunkovito potegnil k sebi, z mene strgal vsa oblačila in razgalil še sebe. Pograbil me je in me vrgel na sedežno, kot da bi bil lahek kot pero. Obraz je zaril med moji ritnici in me temeljito okusil. Zraven je pohotno zagodel. Potem se je spretno namazal z lubrikantom in se že zaril vame. Prste leve roke je zasadil v moje lasišče in mojo glavo grobo potegnil nazaj, bližje k sebi. Zagrizel je v moj vrat, da me je kar zapeklo, in ko sem ga poljubil, sem v ustih okusil kri. Čutil sem ga v sebi, čutil, kako je dražil notranjost moje ritke, kako je silil v moje drobovje. Zraven me je vsake toliko časa pobožal po tiču. Začel je utripati v meni, že drugič zapored. Noro mi je bilo, ko sva se tako dobro ujela v seksu, v neomejenih orgazmih.

»Zan, to moraš vedeti, Delb bo vedno povezan z mano kot eden izmed mojih štirih sadik,« je previdno rekel Klavdij, ko sva zjutraj sedela v moji jedilnici in pila kavo. »Tvojih sadik?« sem preveril. »Ja, nadnaravni lahko pod določenimi pogoji ustvarimo in vzgojimo sadike, kot nekakšne potomce iz ljudi. V svojem življenju sem naredil štiri, vse štiri sem spremenil le zato, da bi jih rešil neizbežne človeške smrti. Trije so izmenjevalci, le Delb je čarovnik. Tega ne morem sam določiti,« je na kratko pojasnil Klavdij. »A je težko spremeniti nekoga?« sem bil radoveden. Odkimal je. »Zame ne … tisti, ki postaja nadnaravni, pa gre čez kar precejšen boleč proces … no, vsaj tako pravijo,« je odgovoril in me pogledal. »Zakaj te to zanima?« Skomignem, lagal bi, če bi rekel, da nisem razmišljal o tem, kako se jaz staram, kako bom nekoč umrl, Klavdij pa bo ostal, nedotaknjen. Zavzdihnil sem, nisem vedel, kaj bi mu rekel. V prostor je vstopila Rebeka in naju zmotila. Rebeka je po smrti staršev redko prišla v hišo in še tokrat se mi je zdelo, da ji je bilo žal. Vedel sem, da jo je Klavdij zaznal že prej, zato ni več vrtal vame. Obstala je in zrla v Klavdija, ki je sedel za mizo zgoraj brez in jedel kosmiče. Presenetila sva jo, verjetno je mislila, da sem sam. »Oprosti, nisem vedela, da imaš nekoga tu,« je hitro rekla in pogledala v tla, ko je videla, da sem kar v spodnjicah. »Nič hudega, Rebeka, mimogrede, to je Klavdij, moj partner,« sem rekel in jo potrepljal po ramenu, da bi jo vzpodbudil, da bi Klavdiju ponudila roko. Bežno ga je pogledala in mu previdno ponudila roko ter hitro dodala: »Zander, pridi potem v cvetličarno, računalnik mi nekaj nahaja.«

Klavdijev izraz na obrazu je bil drugačen, rahlo jezen in zaskrbljen. Pogledal me je. »Zan, pogovori se z njo,« je rekel resno. »To mi je tudi Amelia predlagala,« sem komentiral. »Ja, vem, res … pogovori se z njo …« je rekel in že oblečen stal pred mano. »Moram iti, se vidiva,« je hitro dodal, me poljubil in izginil.»Res ti ne bi bilo treba, Zander,« je skromno rekla Rebeka, preden sva vstopila v restavracijo. »Rebeka, saj veš, kako dolgo je že minilo, odkar sva večerjala skupaj, in toliko stvari je, ki jih narediš zame, trenutkov, ko mi pomagaš …« sem vztrajal. Naročila sva vsak svojo jed in dobro rdeče vino. Mize okoli naju so bile prazne in v miru sva lahko obrala vse smešne in zavrte stranke. Smejala sva se, kot že dolgo ne. »Oh, Zander, tako si želim, da bi bil srečen,« je tiho in zaskrbljeno rekla napol v smehu. »Rebeka, saj sem srečen, kot že dolgo ne …« sem odgovoril prepričljivo. »Amelia je rekla, naj se pogovorim s tabo, in tudi Klavdij mi je to svetoval,« sem rekel nenadno. »Klavdij, kaj pa on ve,« je rekla nejevoljno. »Veš, kaj, dovolj ima tega vašega obnašanja in predsodkov, vsi ste polni tračev in informacij, nihče pa ne upa ničesar povedati naglas,« sem se razjezil. Pogledala je po restavraciji, kot bi jo bilo sram. »Kaj gledaš naokoli, od kdaj te zanima, kaj si ljudje mislijo? Postajaš takšna kot moja mami, vedno je gledala na to, kaj bodo ljudje rekli, ti si bila tista, ki ji je vedno trdila, da to ni pomembno,« sem jo spomnil. Zavzdihnila je. »Prav imaš,« je odgovorila. »Veš, Zander, skrbi me zate, zaradi Klavdija. Včasih nisem verjela v to, potem je umrla tvoja sestra Zana in zadeva je postala preveč točna, da bi jo lahko še naprej ignorirala,« je rekla Rebeka. »Kaj? O čem govoriš? Kaj ima moja sestra s Klavdijem?« sem bil zmeden. Globoko je vdihnila. »Vina in jaz sva šli enkrat za hec k vedeževalki, prerokovala je tvoji mami. Rekla ji je, da ji bo mističen moški z verižico v obliki visoke piramide, sestavljene iz več plasti posebnih kamnov …« Pokimal sem. »Ja … nadaljuj,« sem želel, da pospeši razlago. »Nekaj let po Zanini smrti je Vina videla Klavdijevo verižico, ko mu je dostavila šopek … vedela, je da je to on. Vedeževalka nama je rekla, da ji bo ta moški vzel otroka.« Šokirano sem obstal. »Vzel otroka?« sem ponovil. »Ja, on je vzel Zano. Tudi sama najprej nisem verjela, a je bilo vse tako preveč točno, pa tudi vse druge govorice, kako mističen in drugačen je ta moški. Bilo je lažje razumeti, zakaj smo izgubili nedolžno dekletce. Bilo je lažje, če smo imeli izgovor,« je pojasnila Rebeka. »Ampak Zana je bila bolna, zato je tudi umrla,« sem rekel vztrajno. Še nedolgo časa nazaj sem prebiral papirje in izvide iz bolnice. Moja sestra Zana je umrla pri osmih letih, že od rojstva jo je spremljala redka otroška bolezen, ki pa so jo žal odkrili prepozno. »Ja, res je bila bolna, a verjetno je tudi na to vplival Klavdij ali pač neka nadnaravna sila. Vina bi bila tako razočarana, če bi vedela, da si z njim,« je vztrajala Rebeka, prepričana, da tudi sam verjamem njenim besedam. Nisem ji verjel. Obe z mamo sta bili zaslepljeni. Odkimal sem in se nasmehnil. »Kaj je rekla vedeževalka, da ji bo vzel otroka?« sem preveril. »Ja, otroka, Zano,« je odgovorila. »Kaj zdaj, otroka ali Zano? Kaj točno je rekla?« sem se razjezil. »Otroka,« je odgovorila in me pogledala. Nasmehnil sem se, »Rebeka, mene je vzel, ne Zane, mene. Njegova sorodna duša sem, njegova druga polovica, njegov usojeni življenjski partner.« »Misliš? To ni mogoče? Zakaj je potem Zana umrla?« je javkala Rebeka. »Ker je bila bolna,« sem preprosto odgovoril. »Kako veš? Kako mu lahko zaupaš?« je preverila. »Ker vem, ker ga čutim, ker ga ljubim, ker v sebi nosim del njega …« sem odgovoril in jo pustil, da si je sama razložila moje besede.