Piše: Matej Krajnc
Lost Art Records, 2020
Pričujoča plošča je prvič izšla pred desetimi leti pri založbi Seven Records. Lanski ponatis pri Lost Art Records je razveseljiva novica, ob kateri bi protagonist verjetno zgolj zamahnil z roko. Mož, ki “se mu je zmešalo samo enkrat, a je tako ostalo,” kot ga je duhovito označil Townes van Zandt, postaja z leti vedno bolj kulten tudi pri mlajših generacijah, ki niso doživele njegove glasbe v izvedbah Johna Prinea, Merla Haggarda in Willieja Nelsona, kaj šele, da bi slišale samega Foleyja. O njem so nedolgo tega posneli tudi film, ki je še ena v vrsti dobrodošlih kapljic v morje samohodstva, značilnega za teksaške trubadurje; nekdo je nekoč zapisal, da lahko dva dni pijejo v družbi, a nato so vedno znova še bolj sami. To v najbolj plemeniti meri velja za Foleyja, ki je bil, milo rečeno, čudaške sorte, izjemno zanimiva in samosvoja osebnost, ki svoje glasbe ni razprodajal založbam in medijem, pa imamo zato njegovih izvedb bolj malo – na pričujoči plošči, zbrani z nastopov in studijev, ga spremljajo najrazličnejši glasbeniki, posnetki pa segajo od 1977 tja v 1988.
Merle Haggard je Foleyjevo pesem If I Could Only Fly pel že v sedemdesetih, leta 2001 pa je z njo naslovil album, ki je doživel precejšnjo kritiško pozornost in velja za enega njegovih vidnejših poznih albumov. Leta 2005 je John Prine na nastopu v oddaji pel njegovo pesem Clay Pigeons, ki jo je taistega leta posnel na albumu Fair & Square. “Nisem navajen pet pesmi drugih,” je povedal, “saj komajda zmorem zapeti svoje, a pred nekaj leti je Merle Haggard posnel pesem If I Could Only Fly, pesem Blazea Foleyja. Pa sem jel spraševati naokrog, kdo je ta Blaze Foley in bolj ko sem spraševal, več ljudi me je čudno gledalo. In se je izkazalo, da sva se poznala tam v sedemdesetih, verjetno sva se srečala kje v Armadillo World Headquarters. Če si prišel tja not skoz zadnja vrata, si se lahko z nekom družil cel teden, pa nisi imel pojma, kdo je. Upam, da sva se lepo imela. Od prijateljev sem dobil nekaj plošč in trakov z njegovo glasbo in sem jih poslušal in slišal tole pesem in rekel: uf, za tole pesem bi pa moral kdaj ostati buden in jo sam napisati! Reče se ji Clay Pigeons!”
Vsa čast vsem tem uglednim imenom, da so se lotevala Foleyjevih pesmi, a čisto posebna izkušnja je, če jih slišiš v avtorjevi izvedbi; vse druge izvedbe naenkrat zazvenijo nekako čisto in polikano. Avtorjeva samohodska iskrenost in mojstrski minimalizem besed in glasbe, ki stojijo tam, kjer morajo in niti za milimeter drugje, kar vabita k nadaljnjemu raziskovanju njegove glasbe. Če začnete pri dvanajstih pesmih s pričujoče plošče, ne bo nič narobe, a pojdite še korak dlje in iztaknite njegove izvedbe na YouTubu. Nato se vrnite k Hagu, Willieju in Prineu. In nato spet nazaj k viru.