Helena Zemljič: Bazen, ki ga odnašajo robovi. Ljubljana: LUD Literatura, 2025
Pesniški prvenec Helene Zemljič Bazen, ki ga odnašajo robovi (2025, LUD Literatura) se osredinja na bivanjske predikate obstoja, pospremljene s prispodobami pretakanja kot zgovornim ogledalom tega, kar je v življenju izmuzljivega, nestalnega in minljivega. Bazen iz naslova je še posebej pronicljiva prispodoba, a tudi dramaturško vodilo zbirke; tako kot voda nateka v bazen, tudi v naša življenja pritekajo najrazličnejši pripetljaji, ki za seboj puščajo prenekatere izkušnje, premisleke, spomine. Ti se kasneje nemalokdaj nadaljujejo, nadgrajujejo in medsebojno dopolnjujejo, zato (podobno kot voda) niso nepremična ali statična materija, temveč dinamičen, soodnosen material, ki se nemalokdaj prelije čez rob zavedanja (ali zbirke).
Zbirka je pravzaprav poskus iskanja razločnega oprijema v vrtincu vsesplošnega presnavljanja, pretakanja in prelivanja, tudi na način nadobudnega »plavanja s tokom«. Pesmi se že skraja naslanjajo na sugestivno predelovanje podstati obstoja in pridruženih občutenj, povezanih z medosebnimi odnosi in iskanjem smisla. Govorka neprestano polzi med zunanjimi in notranjimi prostranostmi, prehaja med njihovimi mejami oz. robovi, ki so marsikje pomenljivo zamegljeni ali razvalovljeni, k čemur med drugim doprinese prepričljiva poustvaritev toka zavesti kot izrekanjskega generatorja zbirke; tok zavesti na eni strani intonira tokove vode, na drugi pa napotuje na neprestano spremenljivost in neulovljivo pretočnost sedanjega vsakdanjika.
Jezik je neverjetno izostren in senzibilen; avtorica z domala kirurško natančnostjo prebira in odbira izraze, ki jih potem pazljivo prepleta na premisah izrekanjske sugestivnosti in minimalističnega eruditstva, kar vzbuja vtis večplastnosti in odpira pot najrazličnejšim interpretacijam. Pesmi zdajci vztrajno valovijo in se prizadevno prelivajo druga v drugo, zdajci se izničujejo, zabrisujejo in krčijo, celo do te mere, da ostanejo razkrojene na (pra)atome in torej privzemajo podobo razpršenih besednih utrinkov, ki s svojim gnetljivim zaledjem in zvokovnim nabojem narekujejo podobo cikličnega kroženja.
V Bazenu, ki ga odnašajo robovi smo nadalje priča najrazličnejšim nihanjem – ne le tistim, ki nastanejo kot posledica presihavanja vodnega toka in prenikanja toka zavesti, temveč tudi tistim, ki se nanašajo na vprašanje (samo)iskanja in tematiko nestabilnih identitet ali strukturo medosebnih odnosov. Do izraza nadalje prihaja izrekanje na ozadju vzpostavljanja upovedovalne distance ali – bolje rečeno – skozi prizmo pogleda z razdalje, s katerim se zbirka odločno odreče vsakršni vsebinski zvodenelosti.
Avtorica izumlja pronicljivo poetičen svet, ki je pomensko privlačen in idejno neverjetno domišljen, a kdaj pa kdaj pogleda »čez rob«, pri čemer se ne more izmakniti skalam hermetičnosti in z njim povezanemu predvidljivemu, neprodušnemu pesemskemu pregibavanju. To je prav gotovo zbirka, ki nagovarja predvsem potrpežljivega in predanega bralca, ki se je pripravljen prizadevno potopiti vanjo ter s priostrenim posluhom razkrinkavati vse njene potencialne pod- in nadpomene.
Martina Potisk