piše: anja radaljac

pesniška zbirka roberta titana felixa, pritrkovanja, obstaja v medprostoru pesniške parodije in prenove arhaičnega skozi arhetipsko.

svet, ki vznika v pritrkovanjih je bukoličen, podeželski, fevdalni svet, ki pa ne obstaja – ne more več obstajati – skozi odsevanje realnosti; obstaja skozi parodiranje političnega, ki mu prenova historičnega konteksta ponuja orodja za razumevanje sedanjega momenta; titan felix v zbirki posega po arhetipskih, v pesniškem smislu pa arhaičnih podobah in postopkih, da naslavlja nadčasovna vprašanja in raziskuje, kje se dandanes kažejo vzorci stalnosti in občečloveškosti in kje se pojavljajo za sodobnost specifičnejše refleksije.

morda najbolj prepričljiv je titan felix tedaj, ko njegov bukolični svet deluje kot prostor politične parodije, v katerem se skozi poezijo vzporedita fevdalizem in kapitalizem; zavest podeželskega prebivalstva, ki naivno spremlja svoj vsakdan v odnosu do višjega socialnega razreda, pa postane sorodna sodobni:cam, ki sledij kapitalističnim zahtevam in vrednotam in v tem sledenju ne postavijo pod vprašaj svojih prepričanj o samoumevnosti podrejenosti kapitalističnemu sistemu, ki jim narekuje življenje.

v tem smislu bukoličnost postane kulisa, na kateri se lahko preigra ljudska politična pasivnost in manko kritičnega mišljenja. le-ta se skozi menjavo politično-sistemske kulise zazdi kot ena od arhetipskih stanj človeškega kolektivnega uma, ki vztraja v nelagodnih stanjih neosvobojenega delovanja in pasivizacije, ki se pristaja na drobtine, ki jih prejema od višjega (ekonomskega, političnega) razreda.

pesniška zbirka v tem kontekstu z distanciranjem od sodobnega časoprostora, ki pa ga seveda spremlja jasna zavest o realijah sodobne družbe in aktualne družbenopolitične slike, ponuja uvid v politično zavest človeka, ki je odvezana od sočasne realnosti in jo je mogoče pogledati analitično, kot samosvoj odvod človekovega delovanja in družbenega stanja. kaže nam, da človeštvo skozi stoletja zapada logiki najmanjšega odpora in intelektualne politične zaspanosti.

zbirka pa ne naslavlja le tega občega vidika človeške bivanjske izkušnje (torej odnosa do političnega), temveč tudi večna vprašanja, kakršni sta denimo smrt in svojevrstno svetobolje, občutek tesnobnosti v svetu.

pri tem se kot motiv pogosto pojavijo vrane, eksistencialna vprašanja so zapisana skozi rimizirano obliko, na način, ki je namerno parodično zavozlan – motive in misli je težko razvozlavati in zdi se, da je bila to tudi avtorjeva namera; eksistencialna vprašanja se tako podobno kot vprašanje politične participacije v pirtrkovanjih ne kažejo na površini, temveč predvsem skozi pesniške postopke; repetativno ponavljanje motivov vran (in drugih ptic) ter zamotan način pisanja nakazujejo na zamotanost in (morda) nezmožnost človeškega uma, da odgovarja na vprašanja, ki se zdijo neodgovorljiva, saj je v takšnem poskušanju vselej vsaj sled nerazumevanja že v sami poziciji predvidevanja, da je do odgovora mogoče priti.

zdi se, da titan felixu sam postopek iskanja, v kolikor cilja ni, ne zadošča; podobno kot pri političnem momentu zbirke se zdi, da se nagiba k akciji, cilju, nečemu oprijemljivemu.

podoben učinek daje tudi odločitev, da je celotna zbirka spisana v rimanem verzu, ki po eni strani vzbuja vtis pretencioznosti, ki jo najdemo tudi v predvidevanju, da lahko najdemo odgovor na neodgovorljivo, kaže na določeno nujo ironizacije celote človeškega izkustva, ki se (lahko) kaže tudi kot vsaj nekoliko (tudi) patetično, obenem pa prav rimizacija ohranja tudi že prej nakazano; arhetipskost, ki se v tem primeru kaže skozi človekovo odzivanje na močne ritme (v besedi in glasbi, morda tudi v življenju).

rimiziran verz se bere tudi kot nekaj domačnega, nekaj kar prihaja k nam iz spomina in se vrača.

reči je mogoče, da so pritrkovanja zbirka, ki kaže na razpetost med smešnost, patetičnost, majhnost in hkrati sanjavost in vztrajnost človeške izkušnje; kajti že s samim trudom, da se, kljub lastni smešnosti posveti prav velikim temam in skorajda arhetipskim temam, vprašanjem in motivom, titan felix kaže na kompleksnost človeškega izkustva, ki je ravno tako brazčasna.