Nebo so prekrili težki oblaki. Pošteno se je ulilo, zato je bila pevska vaja odpovedana. Dež se je zlival v potokih, da je na razmočenem travniku pod nogami glasno cmokalo: čmok, čmok, čmok. Vrabci so iskali suhe prostorčke. Dolgočasili so se, se stiskali po dva ali trije pod napušče streh in se zarili kar najgloblje med ozelenele veje grmovnic in hrastov. Nekateri so meditirali in se sproščali, spet drugi so modrovali.

“Kultura je kot raztrgana plahta. Le-kje so časi, ko so nas sponzorirala velika podjetja? Denarja smo imeli kot listja in trave,” je bila nostalgična Mici.

“Res je, bilo ga je toliko, da smo ga skrivali na tajnih računih, doma in v Avstriji. Za davčne oaze ga tudi v tistih časih ni bilo dovolj,” je pripomnil Maestro.

Nekateri vrabci, ki so delali v tujini in so tam še vedno uspešno skrivali skromne pokojnine, so malo zardeli, a niso nič pripomnili.

Beti, ki je izgubila službo in je bila prijavljena kot iskalka zaposlitve na Zavodu, je besnela kadar je slišala take in podobne razprave. Jezila se je: “Zato pa smo pristali, kjer ni muh! Podjetja propadajo, banke dokapitaliziramo davkoplačevalci, drugi pa se šopirijo na naš račun. Fej in fuj!”

“No,no, … pomiri se, pomiri,” so jo mirili najbližji vrabci. “Tudi ti si malo pomagala pri propadu podjetja. Spomni se, kolikokrat si na črno kopirala naše note!”

“Le kdaj bo bolje?” je vzdihovala Mici. “Prijavljamo se na projekte, pa nismo uspešni.” Nadaljevala je: “Zavračajo nas z obrazložitvami, da nismo dovolj prepoznavni. Pa vam rečem, kako to, da ne prepoznajo zborčka, ki se bliža svoji sto-letnici? Ah ta birokracija! Upam, da ne bomo izviseli ob koncu leta ob delitvi sredstev za redno dejavnost,” je še zavzdihnila.

Vrabci je niso poslušali. Preskrba z denarjem je bila kot španska vas. Tudi brez financ se lahko dobro zabavaš, da te le obkrožajo prijatelji.

Na srečo za vsakim dežjem posije sonce. Ponedeljkovo jutro je bilo umito in čisto. Vsakemu četrtemu vrabcu je prineslo popolno olajšanje. Četrtina se je očiščenega ozračja nadvse razveselila, ker je cvetni prah povzročal številne nevšečnosti. Mnogi so smrkali, kihali, kašljali in se solzili zaradi alergij. Po dežju so težave izzvenele in vsi po vrsti so presenečeno ugotovili, da se je narava čez noč vidno spremenila. Travniške rastline in pšenica na polju so tekmovali, kdo bo koga prekosil v rasti.

Na pevski vaji se je zborček zbral v polnem številu. Po upevanju so vrabci pozabili na vse zdrahe. Iz polnega grla so zapeli, da je odmevalo vse do gozdne meje in še malo čez: “Resonet in laudibus … /Naj hvalnica odmeva/”.