NJEGOV ŠOPEK (19. del)

Piše: Melanija M. K. Lamerov

»Z. K.«

Ne vem, zakaj je Klavdij lahko videl moje misli, ne vem, zakaj nisem prekinil njegove magije. Ničesar nisem naredil drugače kot običajno, le zaupal sem mu svojo skrivnost, le hotel sem, da ve, da vidi. Ko sva poskusila še enkrat, sem se res trudil, da bi ga spustil v svojo glavo, a nama nikakor ni uspelo.

»Pa tvoja skrivnost?« sem vprašal Klavdija in se usedel nanj. Roke je položil na moja stegna in se zasmejal. »Preden sem ugotovil, da me privlačijo moški, kar je bilo za tisti čas grešno … sem normalno poskusil z žensko, kot vsi ostali okoli mene … Prvič, ko sem legel z njo in se dotaknil vagine, sem v trebuhu začutil tesnobo, nisem se oziral na občutek, niti nisem vedel, da to ni normalno. Takoj, ko sem jo okusil, mi je bilo jasno, da tega ne bi smel. Želodec se je uprl, postalo mi je zelo slabo.« Zarežal sem se kot pečen maček. »In kako je odreagirala ženska?« sem vprašal radovedno. »Znorela je … a sem ji z magijo izbrisal spomin. Tega nikomur nisem povedal in nikoli več se nisem trudil biti z nekom, dokler nisem ugotovil, da me privlačijo moški, dokler nisem prvič občutil telesa drugega moškega …« je odgovoril iskreno in svoje roke premaknil višje ter v dlani prijel moji ritnici.

Ravno so nam dostavili naročilo. Voznik je iz kombija razložil vozičke in jih pustil na sredi dvorišča. Z Nilom sva prevzela robo. Rebeka je v cvetličarno znosila manjše stvari, medtem ko sva midva v skladišče zvozila vreče zemlje in peska, ki smo ga prav tako prodajali. Nil je bil čisto zasanjan, na njegovem vratu sem opazil ljubezenski ugriz. Nasmejal sem se in ga ogovoril. »Si končno našel pravo?« sem rekel. Sramežljivo se je nasmehnil in pokimal. »Čudovita je,« je rekel. »In poredna,« sem dodal in oba sva se zasmejala. Vesel sem bil zanj. Nila sem poznal že nekaj časa, včasih je bil ves zmeden in izgubljen, sedaj pa se mi je zdelo, kot da ga je to dekle spravilo v red.

Utrujen sem se vrnil v hišo, notri poklical Pacota in Denalija ter skočil v kopalnico. Pogrel sem si testenine od prejšnjega večera in se vkopal na sedežno. V prostoru sem zaznal njegovo prisotnost, teleportiral se je k meni. Vrgel se je na sedežno in mi z vilice ukradel zadnjih nekaj testenin. »Klavdij, a si že kaj … izvedel? « sem previdno vprašal po tem, ko sva se pocrkljala. »A glede Zane? Ne, nisem …« je odgovoril in povesil pogled. »Mogoče ti ne bi smel povedati, ti dajati lažnega upanja. Kaj, če ni res, kaj, če je ne najdem,« je omenil. Stisnil sem se k njemu. »Prav je, da si mi povedal, slabše kot je že, ne more biti, tako ali tako je ni ob meni že celo življenje … če pa jo najdeš, je lahko le boljše,« sem ga pomiril.

Nasmejal se je in zlezel bližje k meni, na mene. Z roko je segel pod mojo majico, da sem zadrhtel. Odprl je gumbe na svojih kavbojkah in ven zvlekel trdega velikega tiča, ki je komaj čakal, da pride na svobodo. Začutil sem, kako se je podrgnil ob mojega preko spodnjic. »A sem ti že povedal, kako smo včasih podmazali ritke?« je rekel pohotno in vmes vame zaril dva prsta. Odkimal sem in se zasmejal. »Iz soka rastline relaxusoliaris,« je odgovoril in me nenadno obrnil na bok. »Bila je naravni lubrikant,« je še dodal in zagrizel v moj vrat. Nagnil se je naprej, da sem iz škatlice pod klubsko mizo vzel lubrikant, in Klavdij je ta čas moje spodnjice potegnil do kolen. Podmazal sem njegovega velikega tiča in se rahlo obrnil, da sem dobil poljub. Z levo roko je prijel moj desni bok in z desno razširil moji ritnici, da se je lahko počasi in globoko zaril vame. Potem me je potegnil k sebi, da sem ležal tesno v njegovem naročju, in me je fukal na kratko in počasi.

Zjutraj sem dobil sms sporočilo od Nila, če ga lahko pridem iskat v mesto, da ni spal doma in da nima prevoza na delo. Ravno tisto jutro sem se zbudil pri Klavdiju. V avto sem naložil Pacota in Denalija in šel od Klavdija malo prej, ker nisem točno vedel, kje se nahaja ulica, kjer me čaka Nil. Takoj sem ga videl na pločniku. V objemu je imel žensko, po stilu oblačil je delovala starejša od njega. Strastno sta se poljubila. Počakal sem ob cesti in pomahal Nilu. Videl me je in s tal pograbil svojo torbo, jaz pa sem se spogledal z žensko. Prepoznal sem jo, bila je Niobe. V trenutku se je zresnila, kot bi se česa ustrašila. Nasmejal sem se in pozdravil Nila, ki je ravno sedel v moj avto. Niobe mu je pomahala in jaz sem pomahal njej.

Popoldan, ko sem ravno zlagal semena po abecednem redu, je v trgovino vstopila stranka. Rebeka jo je pozdravila, jaz pa sem prepoznal ženski glas. Spogledala sva, pozdravil sem jo in jo povabil na sprehod po rastlinjaku. »Nisem vedela, da dela pri tebi,« je rekla Niobe. »Ja, že par let …« sem odgovoril. »Spoznala sva se v klubu …« je dodala, ne da bi jaz kaj vprašal. »Mlad je še …« sem tiho komentiral. »Vem,« je rekla odločno. »Nisem želela, da kdo ve za naju … vsaj dokler ne ugotovim …« je rekla skoraj obupano. Opazil sem, kako zaskrbljena je bila, ni ji bilo vseeno zanj. »Ne bom mu povedal,« sem rekel odločno. Pokimala je in me pogledala. »Oprosti, da sem vaju takrat opazovala,« je rekla direktno Niobe. »A, ti si bila,« sem komentiral. »Ja, Julijan mi je povedal zate in bila sem tako radovedna,« je pojasnila. »Klavdij je bil besen,« sem omenil. »Vem, saj je prišel k meni naslednji dan … še dobro, da ga je Julijan ustavil, tako zaščitniškega ga še nisem videla … a ga sedaj, ko sem spoznala Nila, razumem,« je odgovorila. Nasmehnil sem se in kar naenkrat me je potegnila v svoj objem. Tako močan prijem je imela. »Tako lepo dišiš,« je komentirala. Pogledal sem jo čudno, ker nisem vedel, kaj je mislila s tem. Takrat sem opazil njene prave nadnaravne oči, belo sive barve. Niobe me je sprejela, zaupala mi je.

Klavdij je sedel na fotelju in bral knjigo, ki si jo je prinesel s sabo, jaz pa sem lupil krompir za kosilo. »Nekdo prihaja,« je lahkotno rekel Klavdij in me pogledal. »Nadnaravni?« sem preveril hitro. Odkimal je in se zasmejal. »Ne, človek je, a ga ne prepoznam,« je pojasnil. Pomislil sem, kdo bi lahko bil, a mi nihče ni prišel na pamet. »Strah ga je … zelo,« je komentiral Klavdij in zvonec pri vratih je pozvonil. Stopil sem hitro in odprl vrata. Zagledal sem Tina, ves je bil bled in nervozen. Povabil sem ga naprej. »Zander … Ian … že dva dni ga ni … izginil je … še Shaia se mi ne javi več,« je rekel ves prestrašen. Klavdij je takoj vstal in ga prijazno prijel za rame, a sem jaz vedel, da išče pojasnilo, da zaznava njegove misli. Nežno in mimogrede sem odstranil njegovo roko in ga pogledal postrani. Zavil je z očmi in se malo odmaknil. Tina sem povabil naprej, v dnevno sobo. »Povej mi, kaj je bilo?« sem vprašal, čeprav sem si mislil, za kaj gre. »Ian mi je zaupal … glede svoje preteklosti, glede očeta, ki ga je zlorabljal,« je pojasnil Tin in oči je imel polne solz. »Narobe sem odreagiral in mislil je, da mi ni več do njega. Zander, nikoli ga ne bi pustil zaradi česa takega, Ian je moja … Ian je moje vse … z njim hočem biti,« je hlipal Tin. »Ššš, v redu je, veliki fant, pridi sem,« sem pomiril Tina in ga potegnil k sebi v svoj objem. Obraz je skril v mojo majico in zajokal. »Ian je okej, verjemi. Ni prvič, da je izginil … nima ravno najboljših izkušenj s tem, dva tipa sta ga že pustila po tem, ko jima je povedal,« sem pojasnil in zavzdihnil. Na sebi sem začutil Klavdijevo toplo roko. »Vem, kje je, iskat ga gremo,« sem predlagal in pogledal Klavdija. Pokimal je in zagodel. »Faking gej drame,« je zašepetal nejevoljno in že pograbil svojo jakno. Nasmejal sem se in ga poljubil. »Takšno je moje življenje,« sem dodal. »Vem, saj se ne pritožujem, a mi je všeč, ker mi ti direktno poveš stvari,« je omenil in mi pritisnil še en poljub.

»Jaz vozim,« je rekel Klavdij in jaz sem ga vodil. Tin je sedel na zadnjih sedežih, ves zaskrbljen in zamišljen. »Mu lahko zaupam?« sem zapisal v sms sporočilo in ekran pokazal Klavdiju. Nasmehnil se je in pokimal. »Popolnoma,« je dodal tiho. V tistem trenutku mi je bilo všeč, da je lahko Klavdij prej preveril in zaznal Tinove misli.

Pripeljali smo se v sosednje mesto, ustavili smo se pred majhnim, nizkotnim barom. »Počakajta me tu,« sem rekel. »Ne moreš iti sam sem notri!« je jezno ukazal Klavdij, ko je videl, kakšen je bar in kakšni ljudje so v njem. »Ne bo prvič,« sem odvrnil in stekel v bar, preden bi uspel še kaj reči. V kotu sem zagledal Iana za prazno mizo, na kateri je ležalo ducat praznih kozarčkov za viski. »Ian … kako dolgo že sediš tu?« sem vprašal, a nisem pričakoval odgovora. Sem je zahajal, ker je bil to edini bar, ki se nikoli ne zapre. Pogledal me je, njegove oči so bile polne solz in bolečine. »Še eden tak … isti kot drugi, svinja …« je rekel jecljaje. Odkimal sem in ga objel. »Ni res, Tin je drugačen. Poiskal me je, ves zaskrbljen,« sem pojasnil. »Tin? A ti ni Shaia omenila, da me ni?« je vprašal. »Ne, nič se nisem slišal s Shaio. Tin je prišel. Ian, Tin je okej. Tin te hoče, še vedno. Verjamem mu, zaupam mu,« sem pojasnil. »Kaj? Zaupaš Tinu? Ti nikomur ne zaupaš, Zander, sploh pa ne tako hitro …« je komentiral Ian. »Tinu zaupam,« sem ponovil odločno. Ian se je samo nasmehnil, nič drugega mu ni bilo treba reči. »Zunaj je,« sem omenil in dodal: »Pojdi, bom jaz …« Ian je stekel ven, jaz pa sem poravnal Ianov račun in se zahvalil znani natakarici za potrpežljivost. Na vhodnih vratih me je že čakal Klavdij, preveril je, kje sem se zadržal. Nasmejal sem se in skupaj sva stopila proti avtu. Tin je držal Iana v objemu. Odpeljali smo se nazaj proti domu, Ianu sem vrgel račun iz bara. »Prosim, z obrestmi,« sem rekel in se zasmejal.

Ponoči sem se predramil, zdelo se mi je, kot da sem slišal Denalijev lajež. Oči sploh nisem odprl, le z roko sem potipal po postelji, a sem na drugi strani zaznal le hladno odejo. Spomnil sem se, da Klavdij ne spi ob meni. Pri nogah je bilo toplo, vedel sem, da Paco leži ob vznožju. Zadremal sem nazaj, ko sem zopet zaslišal lajež, ki ga je spremljalo renčanje. Tudi Paco se je predramil in se ves hud zagnal iz spalnice. Oba sta v intervalih renčala in lajala. Nič mi ni bilo jasno, a se nisem počutil varno. Odprl sem oči in se zvlekel izpod odeje. V roke sem pograbil telefon in v šepetu poklical psa. Paco je prihitel nazaj. Potegnil sem ga na posteljo, k sebi. Skozi okno sem zaznal senco, ki se je premaknila mimo okna. Najprej sem mislil, da je privid, a se je tudi Paco napel in zarenčal. Denali je prihitel v spalnico in jezno zalajal v okno. Vedel sem, da je nekdo zunaj. Klavdiju sem natipkal sms sporočilo: »Nekdo se potika okoli moje hiše«. Takoj mi je odgovoril: »Vem, bom uredil. Ne hodi ven, v hiši si varen.«

Glavo sem naslonil na Pacota, tako mehek in topel je bil. Med čakanjem sem zaspal nazaj. Začutil sem, da je tudi Denali prišel na posteljo. Takrat sem vedel, da je varno. Zagodel sem in se zavil v odejo.

Zjutraj sem se zbudil, Klavdij je sedel na postelji in crkljal Denalija. Spomnil sem se noči. Zagodel sem in se pretegnil. »Jutro, Zan!« me je pozdravil in poljubil moja usta. »Kdo je bil tu?« sem takoj preveril. Zagodel je: »Ne vem točno, vonja nisem poznal in ušli so, preden sem jih uspel dohiteti. A ne skrbi, verjetno so bili le prehodniki,« je odgovoril iskreno. »Kdo so to prehodniki?« sem preveril. »To so nadnaravni, ki so prehodno, le začasno na tem območju,« je pojasnil. »Zakaj si rekel, da sem v hiši varen?« sem vprašal. »Nadnaravni moramo biti v vsak dom povabljeni, da lahko vstopimo, dovolj je le beseda …« je odgovoril in v trenutku mi je bilo jasno, zakaj mi je takrat rekel, da naj nikoli ne vabim nikogar v hišo, dokler ga ne vidim. »Kako si lahko potem ti prišel takrat na zabavo po mene?« sem preveril radovedno. »Edina izjema za vstop je takrat, ko je v tem domu že tvoja sorodna duša, zaradi varnosti je ta ovira izničena,« je odgovoril in se nasmejal. »Kako pa si vedel … da je nekdo tu?« sem vprašal. »Ker imaš del mene v sebi, ker čutim nekakšen alarm, ko je tebe strah … in ker sem se povezal s psoma, njiju lahko zaznavam, lahko jima sledim s pomočjo magije.«

»A greva jutri skupaj na kosilo?« me je povabil Klavdij. Vljudno sem odkimal. »Ne morem, jutri imamo generalko,« sem pojasnil. »A lahko kako pomagam?« je vprašal kulturno. »Ja, lahko z magijo očistiš stekla, to bi mi prihranilo kar nekaj denarja,« sem rekel v smehu. »Saj lahko,« je odgovoril resno. »Ne, ni treba … še vedno imam ljudi okoli sebe, ne morem se iti tega …« sem pojasnil. »Saj vem,« je dodal in me poljubil.

Vsako leto enkrat, po koncu zime, najamem ekipo, ki očisti in premaže vsa stekla rastlinjakov od zunaj in znotraj. Že mama mi je vgradila v podzavest, kako grdo so videti umazana in prašna stekla. Tudi če ni bilo denarja, smo ga za čiščenje vedno nekje nakopali. Mogoče je na začetku, ko sem bil še mlad, nisem razumel, sedaj pa sem videl, kaj je mislila. Že ko si se peljal po glavni cesti in se približeval cvetličarni z vrtnarijo, so čista stekla odsevala veličastnost cvetličarne in privabljala stranke.

»Tole je pa sprememba,« je komentiral Klavdij, ko je vstopil v rastlinjak. Ravno sem zaključeval pogovor s čistilcema. Popoldanska svetloba je prodirala skozi sijoča stekla in osvetljevala še tako skrite kotičke rastlinjaka. »Ja, se kar bolje počutim,« sem odgovoril in se stisnil k njemu v objem. Poljubil me je in v trenutku sem se napel. Strastno sem ga potegnil nase in z rokama zlezel pod njegovo majico. Vedno je bil tako topel, zadrhtel sem, ko sem pod prsti začutil njegove mišice, njegovo trdo, izklesano telo. »Zander, greva v hišo … nočem, da naju zopet kdo opazuje,« je rekel ves resen. Zagodel sem. »Ne, saj ni nikogar več, zaprti smo …« sem vztrajal. »Saj veš, kaj sem mislil …« je odgovoril. »Prosim, vzemi me … kar tu pred vsemi radovednimi očmi,« sem šepnil pohotno. Poljubil me je na vrat, rahlo zagrizel vanj in me spretno obrnil. »Ne maram razkazovati tvojega telesa,« je šepnil, odprl gumbe na mojih kavbojkah in mi jih potisnil do kolen. »Ampak, če me že siliš …« je dodal pohotno. Zapredel sem kot muc in ga potegnil k sebi. Tesno stisnjen k meni je odprl zadrgo na svojih hlačah in na plan izvlekel že trdega tiča. Nagnil me je naprej, razprl moji ritnici in navlažil svojega tiča. V takih trenutkih je bila magija zelo priročna, lubrikant je imel vedno pri roki. Zaril se je vame, globoko in v celoti. Zagrabil sem za rob pulta in glasno zagodel. Celo telo se mi je naježilo. Počakal je trenutek, da sem se zavedel, da sem se sprostil. Potem je nadaljeval. »Obožujem tvoje telo,« je šepnil in me objel. Z roko je drsel po mojih prsih, trebuhu. Mojega tiča je samo oplazil v ravno pravem trenutku. Zaobjel me je orgazem, čutil sem, kako se je tudi Klavdij razlil v meni. Zarežal sem se, Klavdij je zadihano zagodel in si takoj zaprl hlače. »Ne podpiram tega, a me ti vedno tako …« je rekel, a sem ga prekinil s poljubom. Vrnil mi je poljub, a se je hitro odmaknil. »Nil prihaja,« je rekel in Nil je res vstopil v rastlinjak. Klavdij me je pogledal in samo odkimal. Odmaknil se je, videl sem, kako si je ogledoval neko cvetlico. Nil mi je pojasnil ideje glede dostave, poslušal sem ga, a sem na kratko vmes pogledal Klavdija. Videl sem, da strmi v naju, v Nila. Približal se je in ga potrepljal po ramenu. »Dobra ideja,« ga je ogovoril. Vedel sem, da je z dotikom preveril njegove misli. Vedel, da ve za Niobe. Nil se je poslovil, pospremil sem ga iz rastlinjaka.

Čez čas, ko sem se že osvežil in sem pripravljal večerjo, sem opazil, kako Klavdij gleda vame. »Je kaj narobe?« sem vprašal in se res trudil ostati resen. »Kako dolgo že veš?« me je vprašal direktno. Lahko bi se pretvarjal, da ne vem, o čem govori, a ni imelo smisla. »Od sobote,« sem odgovoril iskreno in ga vprašal: »Kako si vedel?« Nasmehnil se je. »Takoj sem zavohal Niobe na njem,« je odgovori. »Oprosti, da ti nisem povedal, Niobe mi je pojasnila, da še sama ne ve, kaj in kako …« sem rekel. »Pogovarjal si se z Niobe?« je začudeno vprašal in se nasmejal. Pokimal sem. »Ja, sem je prišla … tudi opravičila se je za takrat, ko naju je opazovala …« sem odgovoril. Ob tem so se mu zožile oči in zraven je tiho zarenčal, spomnil se je na dogodek, ki ga je tako razjezil. »Klavdij … sprejela me je, videl sem njene belo sive oči,« sem dodal. Takoj me je zadovoljno pogledal. »No, to je pa dobro,« je odvrnil.

V soboto zvečer sem se peš vračal od Iana. Razmišljal sem o tem, kako zanimivo je, kako sta se s Tinom našla, kako sta se njune poti prekrižale. Ian je iskal sostanovalca in Tin ugodno ceno stanovanja. Eden samski gej in drugi v nevednosti želje po moškem. Takoj sta se ujela, takoj razkrila drug drugemu.

Bila je zelo temna noč, zunaj ni bilo več tako hladno, bila je pomlad, a je bila megla v našem kraju stalna sopotnica teme. Človek bi mislil, da se nanjo čez čas navadiš, a se jaz nikoli nisem. Prvič po dolgem času s sabo nisem vzel Pacota in Denalija in v nekem trenutku sem se počutil preveč ranljivo. Okoli sebe sem čutil nekoga, kot bi mi nekdo sledil. A sem se ozrl in za sabo nisem videl nikogar. Potem se mi je na kratko zdelo, kot da bi nekoga slišal. A glasu ni bilo več, le popolna nočna tišina. Zavzdihnil sem in stopil hitreje. Razdalja med Ianovo in mojo hišo je bila kratka in vedel sem, da bom kmalu doma. Pomiril sem se, da je to le paranoja, ker sem sam, ker drugače Paco in Denali povzročata zvoke in me vlečeta sem in tja. Pomislil sem, da bi poklical Klavdija, a ga nisem želel obremenjevati. Ravno ta večer je ostal dlje v pisarni, imel je nujne zadeve, ki jih je moral urediti. Še enkrat sem globoko vdihnil in zaprl oči. Potem sem pospešil korak in se nenadoma zaletel v dva moška, ki sta stala pred mano. Nisem vedel, od kod sta prišla, a mi je nekaj govorilo, da nista človeka. Oba sta se zlobno nasmejala in se spogledala. Potem sta me pozdravila. Eden je stal pred mano, medtem ko je drugi okoli mene naredil krog. Videl sem, kako globoko je vdihnil in rekel: »Mmm, kako lepo dišiš, od bližje še bolj mamljivo.« Trznil sem, njegove besede mi niso bile všeč. »Ko te je strah, je tvoj vonj še bolj intenziven …« je dodal drugi. »Že vidim, kako se bom igral s tabo … kako dobro te bom izkoristil … Bruno, pomisli, jutri bo tretjina celine pred mojimi vrati, vsi se bodo želeli maščevati,« je govoričil, meni pa se niti sanjalo ni, o čem govori. Vse, kar sem imel v mislih, je bilo, kako čimprej priklicati Klavdija, kako čim dlje ostati tu, blizu mojega doma. »O čem govorita?« sem rekel iznenada, da bi ju zamotil. Začela sta se pogovarjati v jeziku, ki ga nisem razumel. Ko me je eden močno prijel pod roko, se je ob nas kar naenkrat pojavila velika mogočna črna puma. Zarenčala je tako mogočno, da so se tla pod nami zatresla. Še nedolgo nazaj bi v takem trenutku verjetno omedlel od strahu, sedaj pa me ni bilo strah, prepoznal sem vijolične oči. »Izmenjevalec, izgini, ne vtikaj se,« je bil pogumen tisti, ki je imel z mano velike načrte. »Čuvaj, da ga ne poškoduje,« je zasikal Brunotu, ta pa je bil že ves prestrašen. »David, mislim da to ni izmenjevalec,« je jecljaje rekel in moška sta se spogledala.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.