Imena krajev v Ceršaku in od kod izvirajo

Zgodbe, ki jih boste pripovedovali svojim otrokom in vnukom!

“Kozjak. To ime je naselje jugovzhodno od Ceršaka dobilo po kozah, ki so jih prebivalci tod gojili že v davnih letih, ko so bile vzpetine še gosteje porasle z gozdovi. Te so krčili in pridobivali rodovitna tla kot na sosednjih Novinah. Ker so imeli najbrž malo travnikov, so se zadovoljevali z rejo koz. Svet je na južnih pobočjih bil primeren za vinograde, zato so ga zasadili z vinsko trto. Po odpravi fevdalizma leta 1848 in deloma tudi že prej so ti vinogradi polagoma prehajali v last premožnih ljudi z ravnin onkraj Mure, naši ljudje so pa bili njihovi viničarji, reven in izkoriščan stan, ki je še naprej gojil koze, ker za nakup govedi največkrat ni imel sredstev. Do današnjih dni je Kozjak del nekoč samostojne občine Ceršak, ima lastno oštevilčenje hiš in torej ime uradno rabljeno. Nemci so kraj imenovali in pisali Koiseg, Koisjeg ali Goissegg in je v imenu očitna slovenska označba kraja, čeprav popačena.

Kot marsikje na Slovenskem so se zlasti na področju Ceršaka ohranila do današnjih dni domača imena posameznih gričev, skupin njiv ali travnikov ipd. in živijo v ljudski govorici še danes. Vsa so po veliki večini pristno Slovenska in dokazujejo, da živi naš rod že od davnih let tu.

Le malenkostno število imen ima nemško osnovo, a ta so nastala mnogo pozneje in pod vplivom delovanja fevdalizma in v zvezi z nastankom tovarne v XIX. stoletju.

Oglejmo si jih!

Vodenice je ime zemljišč vzhodno od cestnega križišča pa do začetka vasi. Na tej površini je več izvirov in je svet tod bolj mokroten. To je tudi vzrok, da so v davnih letih ljudje temu kosu Ceršaka začeli praviti Vodnice.

• 

• 

Župnice je ime dela doline med Ceršakom in Kozjakom. Po ljudskem izročilu je tu živel kmet, ki je dal v času lakote eno svojih njiv za skledo juhe ali župe in od takrat ima ta njiva z okolico ime Župnice — Župn’ce. Kdaj bi to bilo, ni mogoče natančno dognati. Iz starih zapisov pa je razvidno, da so v letih 1710, 1740 in 1757 bile tako neugodne vremenske prilike, da ni zrastlo skoraj nič, posledica tega je bila seveda lakota. Leta 1782 so na naše kraje navalile, na srečo zadnjič, kobilice v taki množici, da so uničile vse zelenje. V letih od 1797 do 1813 so v času Napoleonskih vojn zavoljo rekvizicij ljudje v naših krajih silno obubožali in stradali. Tem hudim časom se je leta 1816 pridružilo še tako deževje, da so vsi pridelki segnili. Jasno je, da je bila posledica vsega tega spet lakota in tako imajo ta krajevna imena dovolj podlage za nastanek, le časa jim ni mogoče določiti. Iz teh hudih let izvirajo podobna imena oziroma zgodbe za njihov nastanek za travnik »Gibančnik«, ki ga nosi Niklov travnik v Spodnji Selnici in nekdanji Lamežnikov travnik v Zgornji Cirknici. Podobno pripovedujejo tudi o Oblanah v Ceršaku in o gradnji današnje Majcenove hiše v Štrihovcu.

Polhnice ali Pouhn’ce je ime podolgovatega griča med Ceršakom in Kozjakom proti Selnici. Ta sicer naseljeni hrib je še danes delno porastel z gozdom, vendar je bil v preteklosti obsežnejši in je dajal s svojim želodom in bukvico dovolj hrane polhom so tu živeli v velikih tropih in dali griču tudi ime, ki živi še danes.

Oblane so grič severozahodno od vasi z njivami, sadonosniki, nekaj gozda in svojčas tudi z lehami vinogradov. Grič ima kopasto obliko brez kakih izrazitih robov ali ostrega vrha, je torej zaoblen na vse strani, in ta oblika mu je dala tudi ime. Po ustnem izročilu je ohranjena vest, da je bil nekoč le en lastnik Oblan, ki je pa ta grič razdal v letih lakote za peko gibanic.

Mliniže. V bližini tovarne se izliva v Muro potok, ki priteče iz Ceršaškega gozda. Ob tem potoku je imelo v minulih časih več kmetov iz vasi svoje preproste domače mline in je bila ta dolinica nekako mlinišče. Primerjajmo današnje besede igrišče, telovadišče, zbirališče kot ime kraja, kjer ljudje igrajo, telovadijo, se zbirajo itd… Mlinišče je potemtakem prostor, kjer so se vrstili ob potoku mlini. Ker v narečju še danes ljudje tod okrog družijo »šč« v »š«, je nastala beseda mliniše ali celo mliniže, in to domače ime Mliniše ali Mliniže še danes živi in spominja na čase klopotajočih mlinov.

Gris je skupno ime njiv in travnikov ob Muri od tovarne do vznožja gričev Kozjaka. Tod je nekoč tekla Mura in ko je pod vplivom naravnih sil spremenila svoj tok ter si za- rezala v prodnato tlo novo korito vzhodneje od stare struge, se je ta polagoma osušila. Na staro strugo Mure še spominjata dva ribnika na današnjem Grisu. Murino korito je vsebovalo obilo peščenega proda, stranski potočki so pa po tem produ odlagali rodovitno prst, ki so jo ob nalivih trgali z njiv in travnikov. Tako je polagoma nastajala plast plodne zemlje s prevladajočim peskom in ceršaški kmet si je tu ustvaril njive. Za vso to rodovitno ravnico je začel uporabljati nemški izraz gris — Griess — kar pomeni prod in ne zdrob — pšenični, koruzni — je pa oboje nastalo vsled drobljenja. To ime za zemljišča ob vodi najdemo na nemškem jezikovnem področju marsikje. Morda je ceršaškemu Grisu botroval Griess v Lipnici ali pa Griessplatz odnosno Griesskai v Gradcu, kdo ve!? Kdaj se je vse opisano dogajalo, ni mogoče dognati, nekaj sprememb je vsekakor nastalo tudi z zemeljskimi deli po nastanku tovarne.

Bold. Velikernu gozdu med Novinami, Ceršakom. Muro in Špilfeldom pravi ljudstvo tod okrog boid in ga uporablja kot nekako krajevno ime. Ves obširni gozd, ki ga pa danes deli državna meja, je še do začetka našega stoletja bil last grofovske družine Attems, ki je imela tudi špilteldski grad, kamor je ta gozd tudi upravno spadal. Imenovali so ga Burgwald ali Schlosswald, rekli so mu kratko Wald, kar pomeni gozd. Nemški sosed onkraj Mure in meje še danes v narečju v neštetih besedah spreminja glas »a« v »O« in rabi za glas »v« navadno glas »b« posebno na začetku besede in tako je nemško književno besedo Wald spremenil v narečno besedo bold. Ta beseda se je udomačila med slovenskim prebivalstvom ob tem gozdu, ker je najbrž smatralo to nemško besedo kot nekako krajevno ime. Beseda gozd pa v domačem govoru sploh ni uporabljena, saj še danes rabi namesto nje besedo les. V zvezi z besedo bold je tudi Bolska graba za dolino ob potoku, ki teče skozi »bold«. Ime je slab prevod nemškega izraza »Waldgraben« in se je prelevila iz boldske grabe v krajšo »boldsko grabo«, obdržala pa je prvotni pomen.

Železne dveri je ime sicer že zelo zarastle votline ob ilirsko-keltskem gradbišču nad tovarno v »boldu«, ki so ga odkrili in razkopavali leta 1936. Okrog te votline je narod v preteklosti spletel več zgodb in matere so z »železnimi dverami« grozile neposlušnim otrokom. Po odkritju gradbišča in uspešnem raziskovanju je pravljični mit te votline ugasnil, a ime Železne dveri še živi. Žal teče prek gradbišča in votline državna meja, kar zavira nadaljnje raziskovanje in oglede.

Grajte. Da si ljudje, ki hodijo iz Ceršaka proti Šentilju in obratno, skrajšajo pot in se ognejo ovinku preko križišča ob odcepu ceršaške ceste od glavne, krenejo pri Ferkovem odnosno Škofovem domu po bližnjici. Temu predelu Ceršaka pravijo Grajte. Kako je nastalo to čudno ime? To bližnjico so predniki današnjih Ceršačanov uporabljali že v davnih letih, ko sta te kraje povezovala še blatna kolo voza, speljana v glavnem tam, kjer tečeta današnji moderni cesti. Uporabljali pa so ju tudi mnogi iz krajev onkraj Mure, ki so imeli na tej strani vinograde, gozdove ipd. Niso hodili preko daljšega ovinka, ampak po bližnjici, naravnost, ali v njihovi govorici gerade her. Ker pa imajo tudi onkraj Mure v vsaki vasi drugo narečje, se je ta njihov gerade her spreminjal v grad he, grod he, grat he in kdo ve kako še, kar se menda niti napisati ne bi dalo. Naši ljudje so se tega izraza oprijeli in skovali besedo grajt he oziroma grajte za ime tega dela Ceršaka, čeprav pomena niso razumeli Je pa ime staro in še vedno v rabi.

Strmec je ime gozda na severnem pobočju Kozjaka in to pobočje je strmo. Tik ob vznožju Strmca je nekoč tekla Mura. Nedaleč od vznožja je na Strmcu polica in na njej precejšnja mlaka. Tej pravijo Črna mlaka, ker je voda v njej vsled sence dreves in pa gnijočega listja v njej temna. V tej mlaki je svojčas živel povodni mož, ki je pomagal materam krotiti njihove poredne male »cirbeške ufbiksaje« in tako je ljudska domišljija spletla okrog njega in njegove »črne mlake« razne zgodbe, ki so pa že pozabljene. Lepo slovensko ime Strmec je pa še živo in v rabi, prav tako »Črna mlaka«.”

Zgodbe o imenovanju krajev v naselju Ceršak smo povzeli po knjigi “1888 1973 petinosemdeset let tovarne lesovine in lepenke Ceršak – Anton Šeško”