piše: Mario Berdič Codella

Aleksandra Farazin s svojim mednarodnim umetniškim dejstvovanjem izpričuje intermedijsko obvladovanje različnih likovnih zvrsti (slikarstvo, kiparstvo, fotografija), performansa in digitalnih tehnik, vključno z videom, kjer združuje izvorno avtorefleksivno oz. avtoportretno tematiko z angažiranimi socialnimi problematikami. Tukaj bi na prvem mestu izpostavil njeno povezovalno vlogo med Slovenijo in Turčijo, kjer ji je uspela “misija nemogoče”, saj so jo likovniki, mediji in razstavišča sprejeli medse, četudi gre tudi tam za različne lobije, ki se med seboj izključujejo. Umetnica se tako skuša po eni strani prilagoditi drugačnim družbenim okoliščinam, po drugi strani pa ohranja lastno identiteto, ki je hkrati njena osnovna umetniška tematika. Že na prvi večji samostojni predstavitvi v Galeriji Media Nox MKC Maribor je z razstavnim konceptom, sestavljenim iz fragmentov različnih projektov, združujoč video posnetke lastnih performansov, iz njih izvirajoče digitalne printe v smislu stillsov, instalacije najdenih objektov ter besedila različnih avtorjev v raznih jezikih nalepljena neposredno na steno in tla razstavišča, udejanila neke vrste prostorskega intimnega dnevnika, namenjenega javnosti. Tako je že prej Aleksandra Farazin, v enem izmed predstavljenih provokativnih performansov z nazivom Intima, svoje sošolce na mariborski fakulteti med prezentacijo lastne seminarske naloge v učilnici presenetila z odmetavanjem oblačil v smislu “javnega” razgaljanja, hoteč sprožiti spontano reakcijo na svojo resnično zunanjo podobo, pravi avtoportret.

V novejšem avtoportretnem fotografskem ciklu Super Turkish Woman pa se posveča problematiki enakopravnosti ženske, ne le v Turčiji, marveč nasploh po svetu, saj je v moških družbah ponižana na nivo žive delovne sile, spolne sužnje, stroja za rojevanje in ne nazadnje samomorilskega orožja v rokah psihopatskih strahopetcev. Umetnica se torej že od pričetkov ustvarjanja posveča vprašanjem lastne identitete v odnosu do zunanjega sveta in družbe, sprašujoč se o vzrokih destruktivnih in avtodestruktivnih nagnjenj posameznikov in skupin s poudarkom na medčloveškem odtujevanju. Odgovor je očitno v našem nepoznavanju samih sebe, svojih resničnih potreb in lastnosti, ki se jih celo sramujemo, zato se pred drugimi zapiramo, se maskiramo in reagiramo agresivno, iščoč vzroke za lastno srečo in nesrečo zunaj nas, namesto v nas samih, zatorej: gnothi seauton, spoznaj samega sebe. To pa je nekaj, kar je v islamskih deželah malodane tabu, saj je v prvi vrsti brezkompromisna transcendenca tisti način življenja, ki ga pričakujejo, zato sta tudi v turški likovni umetnosti intima in socialna angažiranost nekaj neobičajnega. Tako kot je, je edino v redu, svet se ne spreminja, ker je bog večen in stalen. Aleksandra Farazin se tudi pogosto sprašuje, ne le o svoji resnični podobi in podobi družbe, katerekoli že, marveč se zmeraj znova pojavlja tudi problematika doma, torej tistega varnega zavetja, ki se velikokrat izkaže kot iluzija, še posebej v najnovejši migrantski krizi ali pa, ko se nekdo prostovoljno odloči za preselitev v popolnoma novo okolje. O tem priča tudi umetničina interaktivna instalacija Dom je…, sestoječa iz štirih videoprojekcij, perzijske preproge, gibalnih senzorjev in zvočne kulise istanbulskega vsakdana (ptičje petje, mujezinova molitev, promet, hrup iz stanovanj ipd.).

Iz vsega navedenega je razvidno, da mlada umetnica dojema umetniško izražanje kot kompleksen, interaktiven, multimedijsko zasnovan ustvarjalni proces, upoštevajoč tudi zvočno kuliso, ki naj bo sicer intimno doživljen, vendar univerzalno razumljiv in hkrati družbeno angažiran, kot je na primer razvidno iz njene novejše instalacije v predmestju Istanbula, kjer je z razmeščanjem glinastih cvetov med nakopičenimi smetmi skušala spodbuditi prebivalce k večji ekološki zavesti. Podobno ekološko vsebino je posredovala svoji organski instalaciji v obliki interiernega vrta na 3. mednarodnem trienalu v Turčiji (3rd International Istanbul Trienniale 2016), s katero je spodbudila veliko zanimanje medijev in seveda obiskovalcev, saj takšnih eko-instalacij tamkajšnje občinstvo ni vajeno. Podobno šokantno instalacijo z naslovom Samo nebo je meja je izvedla ob vnovični samostojni razstavi v Galeriji Media nox MKC Maribor (preden se je odločila preseliti v Turčijo), kjer je na omrežje, spuščeno nizko s stropa, pritrjevala na stotine vijakov, ki so grozeče viseli navzdol, kot bi šlo za narobe obrnjeno fakirsko posteljo. Obljuba nebes, na primer zahodne civilizacije, kamor so zatekajo migranti, ali raznih religij, ki zahtevajo v zameno popolno vdanost in poslušnost, kajti drugače…, ali nebesa sodobne tehnologije, znanosti, medicine, in še posebej zlagane in skorumpirane politike. Resnično, takšna “nebesa”, ki ubijejo vsako upanje, so edina resnična meja naših življenj.