Piše: Matej Krajnc
Sony Legacy, 2016
Poleti 1994 sem po Londonu in Bournemouthu zbiral Elvisove plošče, ki so mi še manjkale v zbirki. Šlo je za nekaj filmske glasbe in peščico albumov iz sedemdesetih. Stikal sem po ogromni prodajalni Virgin Store, ki je že zdavnaj ni več, sosedov bratranec, ki je bil takrat tudi v Londonu, pa me je peljal v antikvariat, kjer je prodajalec ob Elvisovem imenu na pult treščil vsaj kakih trideset vinilk. Ob vrnitvi sem težko nosil, a zbirka je bila dopolnjena, nekaj na kasetah, nekaj na zgoščenkah in nekaj na vinilu. Ko je leta 2016 ob šestdesetletnici Elvisovega sodelovanja z založbo RCA Victor, zdaj pod okriljem konglomerata Sony, izšla pričujoča kompilacija, sem si rekel: ne bom dajal več kot 200 evrov za plošče, ki jih že imam, čeprav so vse na istem kupu in je zraven še 300-stranska knjižica! Pred kratkim pa se je ponudila priložnost, da zbirko dobim precej ceneje in priložnost sem izkoristil. Prešeren je zapisal: “Ne bod’mo šalobarde!” Prav ima, sem pomislil, in na polico postavil ne prav lahko škatlo. Šestdeset zgoščenk s knjigo. Točneje: sedeminpetdeset albumov in tri kompilacije redkih pesmi, ki pa smo jih zbiralci že imeli na nekaterih drugih kompilacijah. Za pravega pristaša Elvisove glasbe zbirka torej ne prinaša ničesar zares novega, a to ne moti velikega duha.
Pri založbi prisegajo, da je v zbirki vse, kar je Elvis albumskega ustvaril, odkar je začel snemati za RCA, torej med letoma 1956 in 1977: studijski albumi, koncertne plošče in uradne kompilacije. Trditev že po hitrem preletu vsebine ne pije vode, kar je škoda, saj so pri založbi (spet) zamudili priložnost, da na enem mestu končno zberejo prav vse Elvisove albume iz dolgega obdobja sodelovanja. Zaman boste denimo iskali obe komercialno uspešni kompilaciji iz let 1970 in 71, ki sta tudi pri nas najbolj odmevali, torej 50 Worldwide Gold Award Hits Vol. 1 & 2, pa Pure Gold iz leta 1975, prvi dve kompilaciji iz serije Legendary Performer, “govoreči” album Having Fun With Elvis On Stage, pa kompilacijo countryjevskih pesmi Welcome To My World iz leta 1977 in zbirko pesmi iz Elvisovega najzgodnejšega obdobja pri založbi Sun Records The Sun Sessions. Nekatere omenjenih kompilacij so esencialne za Elvisovo diskografijo, zato se čudimo, da so jih izločili, a tako pač je.
Kar pa zadeva studijske in koncertne dosežke, so v zbirki vse prelomnice. Legendarni prvenec, prvi božični album, glasba iz, tako pravijo strokovnjaki, Elvisovega najboljšega filma King Creole (1958), vsa preostala glasba iz filmov, pa nabožni albumi, ki so pobirali grammyje, in znamenite koncertne plošče, med drugimi tista s koncerta v Madison Square Gardenu in s Havajev. Tu je album Elvis Is Back, ki ga je posnel po vrnitvi s služenja vojaškega roka leta 1960, ko so se mnogi spraševali, ali ga bo sploh še kdo poslušal, pa plošča z glasbo iz proslule TV-oddaje, ki ga je leta 1968 vrnila na glasbeni zemljevid, “memphiški” album iz 1969 in “vegaški” iz 1970. In na koncu njegov zadnji studijski album Moody Blue, ki ni bil čisto studijski; doštukali so ga z nekaterimi koncertnimi izvedbami. Elvisa so po letu 1973 namreč težko spravili v studio, zato novega studijskega gradiva ni bilo na pretek.
Z večino pričujočih plošč iz zbirke so povezani najrazličnejši spomini, med drugim na nekdanje izlete v Avstrijo, kjer sem v Gradcu iztaknil marsikatero teh plošč; spomnim se denimo veselja, ko sem v roke prijel kompilacijo Elvis For Everyone iz leta 1965, pa ko mi je bratranec iz taistega Gradca prinesel glasbo iz filma Girls! Girls! Girls! (1962), kaj šele navdušenja nad ploščo From Elvis In Memphis (1969), ki je upravičeno obveljal za njegov najboljši studijski album kot celota. Zbirka se je dopolnjevala mic po mic deset let, od 1984 do 1994, nato pa sem dokupoval nove box-sete in kompilacije, ki so me zanimale. Marsikak album in komad je v svoji oddaji v osemdesetih predstavil Dragan Bulič, z Janetom Webrom pa sva v njegovi oddaji svojčas Elvisa takisto izdatno vrtela, zlasti njegove nabožne albume.
Za tiste, ki menijo, da je Elvis bil vse svoje profesionalno življenje zgolj marioneta lastnega menedžmenta, je v pričujoči škatli kar nekaj dokazov, da se je znal tudi postaviti zase. Žal premalokrat, da bi ga tozadevna uporniškost popeljala na drugačno, morda še referenčnejšo, a bržčas manj komercialno uspešno karierno pot, saj se je vse življenje bal revščine in tega, da bi ga ljudje ne marali več. A ko preletimo vsebino škatle (in knjige, opremljene z esejem, fotodokumentacijo in vsemi podatki), je jasno, da gre za bogat in raznolik opus, v katerem bi zlahka pogrešali nekatera poglavja, a prav ta so morda najbolj zanimiva za razmišljanja o takih ali drugačnih umetniških pristopih. Elvis je pel veliko balasta in prekleto dobro se je slišalo, katerih pesmi ni maral, a gradivo, ki ga je poosebil, ostaja z velikimi črkami zapisano na Panteonu zgodovine 20. stoletja. Odšel je premlad, da bi presojali, kakšna bi bila njegova kariera v poznih letih, če bi jih učakal, a saj ni pomembno; pomembno je tisto, kar je zapustil. In Little Richard, velikan rokenrola, je večkrat izjavil, da je Elvis bil tisti, ki je v petdesetih odprl vrata. Skoznje je prišlo ogromno pomembne in dobre glasbe.
Viri ovitkov plošč: Amazon, eBay, Sony